Darinko Kores Jacks
V osemdesetih letih je v Mariboru delovala legendarna rockovska skupina Skakafci. Pevec in frontman Marko Vezovišek se je po njenem razpadu posvetil z glasbo povezanemu gledališču (Jermanovo seme, Faust TV, Lepo je biti Mozart, Od tišine do glasbe ..., film Futura: na Odprtem). Po nekaj časa "ilegale" je nedavno predstavil projekt Open: Future z dvojno zgoščenko songov in avdioskečev ter kabaretom Razsvetljeni diktator, ki ga je premierno predstavil prejšnjo soboto v klubu Satchmo.
Angažma in nostalgija
Ko je marginalna skupinica italijanskih avantgardististov na začetku prejšnjega stoletja z manifesti pozivala k rušenju starega in ustvarjanju radikalno novega, poveličevala tehnološki napredek in slavila vojno kot ultimativno higieno človeštva ter pri tem uporabljala svobodne, jezikovnih in drugih pravil osvobojene besede, je to morda še bil zanimiv umetniški eksces, vreden analitičnega razmisleka. Ko so te ideje posvojili fašisti, je stvar postala kritično pogubna. Zgodovina se seveda rada ponavlja, v sodobnem informacijsko-komunikacijsko povezanem in vse bolj virtualiziranem svetu brez racionalnih korektivov še toliko hitreje in bolj globalno poenoteno.
Kakšen je torej svet, ki složno črpa vso modrost iz ene same "knjige" po imenu Facebook in ji hkrati sproti razkriva zasebnost? Kakšna je družba, ki prostor (vsakršnih kulturnih norm in bontona oropane) razprave seli v spletne klepetalnice ali že kar pljuvalnice? Niti ni nujno, da se pripadniki tega sploh zavedajo, a taki skupnosti - pa naj bo državna, lokalna, korporativna, civilna ... - prej ali slej zavladajo nevarni in zlonamerni norci, ki bi v bolj razumnem svetu spadali kvečjemu v zapor ali na psihiatrijo. Uspevajo seveda z vsesplošno tolerirano brezobzirnostjo, velikim egom in enormno karizmo - v slogu uspešnih udeležencev slaboumnih, a (kljub temu ali celo prav zato) nadvse popularnih resničnostnih šovov in protagonistov limonadnih nadaljevank. Pa je tak diktator sploh lahko razsvetljen? Bržkone le toliko, kolikor sijejo nanj močne luči vseprisotnih oglasov.
Približno taka je distopija po imenu Futura, ki jo predstavljajo ustvarjalci predstave. Nekam znana se zdi tudi tukaj in zdaj. Ravno prav za žanr kabareta, ki seveda ima svoja pravila in omejitve, tudi glede neposredne družbene angažiranosti. Saj ne, da ne poziva h kritičnemu premisleku in da ne bi vzbujal vsaj malce ogorčenosti ali že kar jeze nad anomalijami aktualne realnosti; a to počne bolj z nežnim žgečkanjem kot z gromovniško agitacijo. Sicer povedno govorjeno besedilo je predvsem vezivo med zaporedjem songov, ki se učinkovito izteče v nostalgičen veliki finale - z znano skladbo Skakafcev, ki spravljivo sporoča, da je kljub vsemu lepo (pre)živeti in še marsikaj (po)izkusiti.
Prizorišče z napakami
Vezovišek je za premiero zbral zasedbo slogovno zelo različnih, a izvrstnih glasbenikov. Matjaž Drevenšek (saksofon), Boris Bobek in Igor Bezget (električni kitari), Tadej Kampl (električna baskitara) ter Mario Modrinjak (bobni) so poskrbeli za udarno spremljavo osrednjima odrskima figurama - to sta seveda avtor v glavni vlogi in z zelo zmogljivim vokalom obdarjena pevka mlajše generacije Urška Gajšt. Ali bo kader vsaj približno tako kakovosten tudi ob reprizah, pa je že drugo vprašanje.
Že ob premieri pa se je porodil tudi dvom o primernosti prostora. V duhu tradicije se zdi izbira Satchma - nekoč popularnega jazz kluba - kar smiselna. A lokal že dolgo ni več niti približno to, kar je bil, sploh glede vzdušja. Predvsem pa je užitek precej okrnilo neposrečeno ozvočenje. V ozadju je ves čas nekaj brenčalo. Še bolj pa je motila nezadostna razumljivost pétih besedil, ki so pri uprizoritvah te vrste vendarle osrednji nosilci sporočila.
