Kdaj je Baku v Evropi in kdaj v Aziji

Na nedavnem svetovnem prvenstvu v judu smo spoznavali življenje v velemestu "na robu sveta". V predelih okoli Kaspijskega morja ni pametno plačevati vnaprej, se pa je dobro vnaprej dogovoriti za ceno.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.

NAROČI SE

Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.

NAROČI SE

Poslušaj

Olimpijsko naselje kot mesto duhov

Bojan Bauman

Lep pozdrav, vidim, da ste tujec v Bakuju; želel bi vam pomagati, hkrati bom tudi malo vadil angleščino. Tako me je fant, na prvi pogled študent, ogovoril na stopnicah podzemne železnice. Gneča na trgu Koroglu, na izhodu iz bakujskega metroju, ki je lani praznoval 50 let, je bila znova izjemna. Zgoraj so moški na vsa usta oglaševali svoje sposobnosti kot mali obrtniki. Razumel nisem tistih brkatih Azerov (krajše ime za Azerbajdžance) čisto nič. Toda torba, polna zidarskega orodja, je izdajala poklic vsaj enega izmed njih. V Bakuju tisti, ki iščejo delo, pač ne gredo na zavod za zaposlovanje. Vsaj tisti ne, ki si res želijo delati in si za cilj niso postavili pridobiti državno pomoč. Preprosto se postavijo tja, kjer imajo vsaj nekaj možnosti, da prepričajo stranko in se dogovorijo za posel.

Zakaj so zgradbe prazne?

Trg Koroglu na eni strani omejuje železniška postaja, na drugi gimnastična dvorana, na tretji nogometni stadion. Že podnevi so tamkajšnji objekti nekaj posebnega - vhod na železniško postajo je v obliki piramide, za izgradnjo nacionalnega nogometnega stadiona, ki je čudo sodobne arhitekture, so leta 2015 porabili 600 milijonov dolarjev. V vsem sijaju pridejo do izraza ponoči, ko tam prižgejo razsvetljavo. V Bakuju imajo radi vse, kar se sveti, in sploh ni nujno, da je to zlato. Če pa še utripa, spreminja barve ... potem tako stvar Azeri pač morajo imeti. In zakaj ne? Nafta in plin, ki se pretakata pod Kaspijskim jezerom, uresničita skorajda vse želje.

Toda moje pozornosti tam niso privabile dvorane, meni so v oči padle prazne stolpnice ob njih. Zakaj so prazne, kakšna je njihova zgodba? Dren okoli naju s študentom je bil torej velik in nobene nevarnosti ni bilo, da bi me mladenič želel izsiljevati, kot berač pa tudi ni bil videti. Tako sem tam v tuji deželi sprejel izziv. Mladenič - hotel si pogovor, zdaj prakticiraj angleščino in povej, zakaj so stavbe prazne? "Te bloke so zgradili za prve evropske igre, ki smo jih priredili pred tremi leti. Mi jim pravimo olimpijsko naselje. Takrat so v njih stanovali športniki in spremljevalci, od takrat so pogosto prazne. Saj nam stanovanj v mestu ne primanjkuje," se sogovorniku praznina ni zdela nič nenavadna. Meni ni šlo iz glave že samo to, da so vse te stolpnice in stadione zgradili, ker so dobili organizacijo evropskih iger. Prvih, ki so uspele samo delno in je še zmeraj veliko vprašanje, ali imajo prihodnost. V Evropi posamezne panoge organizirajo svoja prvenstva in jih skupne igre ne zanimajo, saj so jim konkurenca.

Alijev predsednik

Morda pa se Azeri ne šalijo niti z nazivom naselja, ki mi je padel v oko - olimpijski -, in tiste stolpnice čakajo, da bodo v njih bivali udeleženci najpomembnejšega športnega dogodka! Dobro, predsednik olimpijskega komiteja Azerbajdžana Ihlam Alijev je mož širokih pogledov in velikih ambicij. A je verjetno tudi njemu jasno, da si država z vsega devetimi milijoni prebivalcev težko privošči organizacijo največjega športnega dogodka na svetu. Za to je potrebnega toliko denarja, da ga je v 14 dneh, kolikor trajajo olimpijske igre, nemogoče dobiti nazaj. Zato se olimpijskih iger danes otepajo celo največje države.