Gledali smo proslavo, ko so na Trgu republike dvignili slovensko zastavo, Milan Kučan je govoril o sanjah danes in novem dnevu jutri. Ponoči je pozvonilo pri naši hiši, pred vrati je bil kurir. Ata je imel le nekaj minut, da je spakiral in šel med teritorialce. Desetletniku s štiri leta mlajšim bratom se vtisnejo v spomin predvsem takšne stvari, kot je bila sirena z gasilskega doma, ko smo nabijali nogomet, nato pa z mamo tekli v klet. Veliko spominov se te dni, ko država praznuje 30 let samostojnosti, sproža refleksno; vsak ima svoje, subjektivne, intimne, sladko-kisle, črno-belo-barvne, bolj in manj polne osamosvojitvene zgodbe in/ali mitov. Imamo tudi skupne, kot država, družba. Varljiva stvar so, lepa, nostalgična, a tudi pokvarljiva roba.
Višajo se ograje med vladajočimi in vladanimi, vse več robokopov varuje politične slonokoščene stolpe
Ne moremo reči, da 30 let dolga zgodovina samostojnosti ni bila polna uspehov, vzponov. Zdaj je že folklora, da praznujemo razdeljeni, politika se polarizira, višajo se ograje med vladajočimi in vladanimi, vse več robokopov varuje politične slonokoščene stolpe. Izbirati stran ograje je že politična opredelitev. Drugo okroglo obletnico državnosti ugotavljamo, da smo država, zazrta v zgodovino, z "junaki" preteklosti še vedno na njenem čelu - ne več v leru, ampak v vzvratni prestavi, s pozabljenimi generacijami s preloma jugoslovanskega in slovenskega časa, predvsem pa tistimi, ki so se rodili in odrasli v Sloveniji. Desetletje kriz - od finančno-gospodarske, migrantske do virusne - je razgalilo, kako trhli so demokratični temelji države, ki je bila še 2004. postsocialistični bestseller EU. Medtem ko predsednik republike z glavo v pesku obrača floskule, premier Janša načrtno razdira, radikalizira prostor, stopnjuje pregnetenje vredno(s)tnega kurza, s čimer nas potiska v neslavni iliberalni tabor konzervativnih populistov, ki čas vrtijo nazaj. Kompas razvoja se je pokvaril (že pred njim v verziji 3.0), ta čas bi morali imeti jasen načrt postpandemičnega okrevanja, vlaganja v znanje, v tehnologije, ki bodo nepovratno spremenile cele panoge, v nove socialne politike, zeleno - trajnostno gospodarstvo, v prenovo javnega zdravstva in šolstva, v demografske rešitve ... Smo pa ujetniki politike, ki deluje po plenilskem principu; tam vlada negativna selekcija, ki favorizira nesposobne. Politična etika je v razpadu. Kako bomo (pre)plačali grehe preteklosti, smo ta teden brali ob večstomilijonski izgubi TEŠ-a. Ki ni le simbol korupcije, ampak tudi naše "podnebne" politike. Poročali smo, da se hrana ni tako skokovito dražila že 20 let. Za reveže in bolnike, po novem še za medije zbiramo zamaške in pišemo esemese. V novi eksploziji cen nepremičnin mladi še težje prihajajo do stanovanj. Stanovanjska politika ne obstaja. Okoljska? Ne, hvala.
Živimo bolje kot pred 30 leti, standard je seveda višji, a kot piše v Večeru pravnica Urška Velikonja, smo tudi hitro zadovoljni. Ekspresno razne evforije zakrijejo mnogo slabega in bednega, kar lahko vidimo pri naši tridesetletnici. Novo desetletje bi moralo pomeniti vrnitev na pot napredka. A v trenutni konstelaciji političnih sil je to iluzorno. Novega razvojnega preboja ne bo brez novega državljanskega opolnomočenja in aktivacije z jasno zahtevo za boljšo, transparentnejšo, proevropsko, moderno in bolj demokratično politiko.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
