V času, kar se spopadamo z epidemijo, smo iz proračuna za tako imenovana korona dodatka, ki sta namenjena javnim uslužbencem, ki so izpostavljeni nevarnosti, da se okužijo s tem trdoživim virusom, odšteli že dobrih 400 milijonov evrov. Pričakovano največ za zaposlene v zdravstvu. Ti so bili, ob delavcih, ki delajo v socialnem varstvu, najbolj izpostavljeni nevarnosti okužbe. In najbrž ga ni nobenega, ki ne bi vsem, ki so delali na covid oddelkih in s covid bolniki, privoščil izplačila za ves čas, ki so ga prebili na delovnem mestu.
A iz dneva v dan, z vsako novo medijsko objavo postaja vedno bolj jasno, da so predstojniki, direktorji javnih zdravstvenih zavodov tokratne dodatke razumeli predvsem kot priložnost, da svojim zaposlenim občutno izboljšajo plače. Seveda ne vsem, temveč predvsem zdravnikom in vsem drugim, ki so v zgornji polovici plačne lestvice. Kaj takega, seveda, ne bi bilo mogoče brez vlade.
Če že je bil dodatek za rizične razmere po kolektivni pogodbi zabetoniran davno pred epidemijo in je bil vezan na višino osnovne plače, bi lahko vlada namesto novega dodatka v interventnem zakonu določila zgolj enak pavšal, ki bi ga dobili vsi zaposleni v najbolj izpostavljeni dejavnosti. Zakaj ni bilo tako, je najbrž po nerodnosti v zadnji Tarči, ki je nazorno prikazala, kako so se razdeljevali dodatki v zdravstvu, razkrila SDS-ova državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, tudi sama zdravnica, Alenka Forte. Ki je pojasnila, da je tak pavšal mogoč v državah, kot je Nemčija, kjer imajo zdravniki že v osnovi občutno višje plače. Sedanja vlada nikoli ni skrivala, da želi zdravnikom zagotoviti višje plače. In kriza se je pokazala kot priložnost, da jim vsaj začasno to najhitreje in po najlažji poti tudi omogoči z dodatkom, medtem ko so sistemske rešitve za plačni dvig tudi že v pripravi.
Dvomi, da so bili res vsi ves čas, ki jim je bil določen, izpostavljeni nevarnostim, se z vsako novo medijsko objavo povečujejo, pa vendarle bo izjemno težko, če ne skoraj nemogoče, to tudi dokazati. In četudi bi se to zgodilo, je sodna praksa pokazala, da delavci niso odgovorni, če jim je delodajalec izplačal previsoke plače, zato se zdi, da si želi minister za zdravje Janez Poklukar z naročilom nadzora nad izplačili, ki naj bi ga opravili v zdravstvenih zavodih, kot nekdanji direktor naše največje bolnišnice predvsem po pilatovsko umiti roke.
A to še ne pomeni, da bi mediji o plačnih ekscesih, ki smo jim priča, morali molčati ali čakati na čas, ko epidemija mine, kot meni Fortejeva, ki je sedanja medijska razkritja označila za neokusna. Svoj lonček pa je pristavilo tudi Slovensko zdravniško društvo in ravnanje medijev, ki naj bi navajali netočne in zavajajoče informacije - z dokazi o tem seveda niso postregli -, označilo za neetično.
Če kaj, je neokusno in neetično, kako zdravstveni funkcionarji po principu vrana vrani ne izkljuje oči v vsem branijo lastne vrste, ne zavedajoč se, da s tem krnijo ugled celotnega zdravstva. In dokler bo tako, bo tudi odnos javnosti do zdravnikov temu primeren.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
