Mnoge vrtne lepotice so pridobitev komaj nekaj generacij in prinesli smo jih od drugod. Tako so dobrodošel gost bujne lepote tudi indijske kane, ki jih stara kulturna ljudstva Evrope niso poznala. A tako je bilo tudi z dalijami, kaktejami in afriškimi vijolicami. Nazadnje takrat tudi direktorjev ni bilo, kaj šele njihovih fikusov! Današnjih vrtnih sortimentov in hortikulturnih ureditev si ne moremo predstavljati brez zelenečih priseljencev, pa če smo do njih še tako čistunski in nazadnje tudi pogosto upravičeno v strahu pred invazivnimi hotenji. V splošnem velja, da bi bili naši vrtni nasadi hudo okrnjeni, če bi izločili vse, kar že od pamtiveka ne raste v flori stare Evrope. Na tem področju se močno krešejo merila in načela nekaterih krajinskih arhitektov, a verjetno bo najboljša srednja pot, čeprav moramo nekaterim gostom dati tudi dodatno zavetje v naših zimah.
Enka iz zemljepisja
O indijskih kanah razpredamo mnenja in izkušnje, a to niso rastline iz Indije. V rodu s tem imenom je dobra desetnija vrst, ki so vse doma v tropskih predelih novega sveta in jih posplošeno uvrščamo med neutropsko rastlinje. Če je bila to za pogumnega Kolumba Indija in se je za tista področja kar ohranilo ime Zahodna Indija, bi današnji šolarji za mešanje Indijcev in Indijancev zaslužili najčisteje nezadostno. V Lineejevem Species Plantarumu je rod prvič omenjen 1753., v ožjem sorodstvu kan pa je ingver skupaj z bananovci, marantami in strelicijami. Seveda je to enokaličnica in v naravi jih srečamo kot divje rastoče trajnice tamkajšnjih rastlinskih združb po Peruju in Boliviji, po Srednji Ameriki in karibskih otokih. Ponekod tam rastlino poznajo kot kapačo ali ačira ter velja za kar pomembno gospodarsko kulturo z užitnimi rastlinskimi deli. Kot koristno rastlino jih za prehranske namene gojijo danes predvsem po pacifiških in zahodnoindijskih otokih ter v Avstraliji. Gojitveno rastlina ni pretirano izbirčna, saj je prilagodljiva na vsakih peščeno-ilovnatih rastiščih in celo glede ožjega področja talne reakcije se požvižga.
Sorte za vrtnarje
Botanične vrste kan imajo majhne cvetove z ozkimi cvetnimi listi, toda nekako 200 let žlahtniteljskih aktivnosti zdaj ponuja več kot tisoč izboljšav v obliki uradno registriranih sort. Te se odlikujejo po večjih in celo zelo velikih cvetovih v mnogih barvah in nekaj vzorcih. Kot okrasno rastlino zato indijske kane gojijo po vsem svetu in tam, kjer so bliže ekvatorju, jih gojijo kot trajnice, drugod pa jih moramo jeseni izkopati in korenike prezimiti varno pred zmrzaljo. Ponekod v toplih krajih tudi vrtne sorte ali nekontrolirano oprašene samosevce srečamo kot pobegle podivjanke.
Glavna, a ne edina lepota je cvetje
Pri mnogih sortah je že samo listje nadvse dekorativno. Že precej let so na tržišču sorte s temno rdečim listjem, ki je najpogosteje genetsko povezano tudi z rdečo barvo cvetja. Takšno temno obarvanost imajo seveda samo listi na polnem soncu, saj mora v senci priti na površje listno zelenilo, da lahko rastlina zadovoljivo funkcionira. Za zdaj so še novost na tržišču sorte s pisanim listjem, pri katerih se vzdolžno izmenjujejo ozki pasovi v zeleni in rumeni ali celo v rdeči in rumeni barvi. Barvni pasovi potekajo v isti smeri kot listne žile in ti vzorci najlepše zaživijo na soncu. Bistvena razlika med že uveljavljenimi in najnovejšimi sortami se odraža tudi v širini cvetnih listov, kar daje celoti bogatejši videz.
Vprašanje je, kako bi kanam to izjemno podobo podaljšali, saj sta nam njihova neugnana rast in cvetenje kot pridih poletnega obilja. S posebno zavzetostjo se lahko odločimo za nekaj intenzivnejših vrtnarskih ukrepov. Z njimi bomo ustregli indijskim kanam (izhodišče je vrsta Canna indica, ki ima celo užitne korenike), ki so dejansko razvajeni gostje v našem podnebnem pasu. Za naše razmere imajo tropsko velike liste, kar dokazuje njihovo »požrešnost« za vodo in prehrano.
Kako podaljšati njihovo lepoto in šarm
V našem podnebju se vsaj poleti dobro počutijo mnoge okrasne zelike iz toplejših krajev. Dobro počutje poplačajo s cvetjem, v hladni polovici leta pa brez človekove pomoči omagajo in v mrazu odmrejo. Ob že omenjenih kanah in dalijah so to tudi gladiole, acidantere, gomoljne begonije, razni gomoljasti kačniki in druge vrtne ali balkonske rastline, ki imajo v tleh gomolje ali korenike, s katerimi v svoji domovini preživijo iz sezone v sezono brez človekove pomoči. Pri nas mora biti človek v pomoč, kar je menda nekaj čisto normalnega, saj je vredno kaj storiti za poplemenitenje bivalnega okolja.
Pozorni moramo biti na vremenske napovedi, ki kar zanesljivo napovedujejo znižanje temperaturnega stolpca. Če so napovedane slane ali nočne temperature blizu ledišča, moramo vsaj naslednje jutro vzeti v roke lopato in motičico, da izkopljemo občutljivce, ki jim je nočno okolje morda za začetek le rahlo osmodilo listje. Izkopane gomolje zložimo v zabojček in jih izpostavimo sušečim sončnim žarkom in vetru nekje ob hišni steni za dan ali dva. Potem laže otresemo odvečno zemljo in spravimo gomolje in korenike – podzemne rezervoarje hranil – v shrambo ali klet.
Izkopane gomolje dalij obrnemo narobe, tako da so votli ostanki stebel obrnjeni navzdol. Tako ni nevarnosti, da bi se nabirala v peclovju voda, ki utegne povzročiti gnitje. Za večino gomoljev je dovolj samo nekaj stopinj nad ničlo, le korenike indijskih kan so hvaležne za nekaj več toplote, kar pa še ne pomeni, da jih moramo hraniti v ogrevanem stanovanju.
Tam, kjer imamo vsakdanji krompir
Gladiole, dalije in podobno ohranimo brez težav prav tam, kjer imamo spravljen krompir za vsakdanjo rabo. Za hrambo vzamemo lesen ali plastičen zabojček, ki naj ostane zračen, da gomolji ne začnejo gniti. Kdor se hoče pri prezimovanju kan zgledovati po mojih izkušnjah, naj ravna takole: vzel sem globoke plastične zabojčke za zelenjavo ter jih po dnu in po notranjih straneh obložil s plastično folijo. V eni plasti sem naložil korenikaste gomolje kan, in sicer le najbolj vitalne vršičke, ki vzbujajo videz, da ne nameravajo prenehati rasti. Stare dele korenik, ki so že po videzu trše in nekoliko olesenele, sem odrezal z nožem in rane zaprašil z ogljenim prahom. Vršičke v dolžini 10 do 15 centimetrov sem zložil tesno enega ob drugega in vse zasul z rahlo vlažno mivko. Po vrhu sem to prekril s folijo. Tako so kane brez težav preživele do konca februarja, ko sem opazil odganjanje in sem posamične korenike sadil v lončke ter začel resnično nakaljevanje.
Da jim bo lepo tudi pri nas
Vse to obilje po svojih izkušnjah vzdržujemo in vzpodbujamo s pravšnjo preskrbo z vodo in hranili. Če zdaj uživamo v začetnem valu cvetja, so bile rastline najbrž kupljene pri vrtnarju ali pa smo se sami potrudili in jim dali s predpomladnim siljenjem na toplem dobro popotnico za daljšo vegetacijo. Začetne zaloge rastlinskih hranil v prsti so zdaj že izčrpane, zato jim le vestno in redno dodajajmo nove. Pri nasadih v zabojčkih in na vrtni gredici kanam morda vsaka dva tedna dodajmo manjši odmerek granuliranih rudninskih gnojil, ki jih površinsko zagrebemo v tla. Vsekakor so kane zelo hvaležne tudi za gnojilne zalivke, kakršne uporabljamo za cvetoče sezonke. Kako pogosto pa naj bi dognojevali? Najbolj prebrisani vrtnarji ob vsakem zalivanju dodajo tudi nekaj gnojila. Izkušnje kažejo, da je s tem uspeh zagotovljen, le pravo mero je treba izbrati. Seveda kane s svojimi listi izhlapijo obilico vode in to jim moramo nadomestiti z zalivanjem. Vode pa nimamo za razsipavanje, zato je koristen pripomoček agrogel (hiperresorpcijski polimeri), ki ga dobimo v domala vsaki strokovni trgovini. S primernim količkom v zemljo tu in tam ob kanah zvrtamo luknjo, vanjo spustimo ščepec kristalčkov in zagrnemo. Ta dodatek bo ob zalivanju ali dežju spravil odvečno vodo, ki jo bodo pozneje rastline posrkale po svojih potrebah. To pa bi bilo tudi vse, kar indijske kane potrebujejo za njihovo kar najlepše poletje.
