Glede na to, da smo vas ujeli tik pred premiero: so premiere res tako posebne, bolj stresne? Kakšna je razlika, sploh glede občutkov, pred premiero in potem pred prvo naslednjo predstavo?
Kdaj pa se to vznemirjenje poleže? Se stopnjuje do trenutka, ko stopite na oder in potem mine ali traja skozi celotno predstavo?
Imate kakšno rutino pred premiero, kakšen poseben obred?
Pa se vam zdi, da morda določene, če lahko rečem napake, kdaj opazite samo vi, publika pa ne?
Torej ste igralci na odru drug drugemu tudi kritiki?
Kdaj pa se vzpostavi stik s publiko? Sploh opazite publiko ali ste toliko v igri, da gledalcev sploh ne vidite?
Občutek, ko po premieri pridete med gledalce in dobesedno navalijo s pohvalami, kritikami ... Imate tisti trenutek sploh čas vse sprocesirati ali pride to potem za vami?
Kako se soočate s tem, da igrate več vlog hkrati?
Vam gre preklapljanje dobro od rok?
Kako pa gledate na igralce iz drugih gledališč? Je med vami konkurenčnost, tekmovalnost?
Ste tudi oče dveh deklic. Vas prideta kdaj pogledat na kakšno predstavo?
Izabela
Sofija
Imate med družinskim in gledališkim življenjem strogo ločnico?
Najbrž pa jima vseeno skušate približati gledališče z obiskom otroških predstav?
Se v vas poleg družine in gledališča skriva še kakšna strast do česa, morda hobi?
Intervju je bil objavljen v aprilski številki revije OBRAZI.