Mehurčki

Izkoristiti epidemijo za bolj zeleno prihodnost. Ta ideja je bila v začetku pandemije covida nekakšna rešilna bilka, iskanje smisla v breznu epidemičnega obupa. Ko smo še iskali smisel. Morda je kateri od držav uspelo, no, Sloveniji ni. Niti ji ni uspelo prekrmariti iz epidemije, ampak smo se pogreznili vanjo vnovič. Dopovedovanje z grožnjami, žongliranje s polinformacijami in prepovedmi, uporaba stroke za alibi in priložnostna uporaba taiste stroke za sprejemanje spornih ukrepov so zasičili prostor do mere, ko ljudi preprosto ne zanima nič več, in zavladala je apatija, epidemija utrujenosti. Zdravstvo je spet na robu preloma, narod tudi in pat pozicija z nekaj čez polovico precepljenih in visoko stopnjo kroženja virusa je še bolj nevarna od lanske. S tem da smo lani ob podobnih številkah zapirali družbo, danes pa le deloma ostrimo pogoje, ki itak ne delujejo več.

Nadvse pomenljivo je, kako oddaljen je od zavesti skupnosti zelo preprost cilj - preprečevanje smrti. In kako povedno, da skupnost, ko gre za podoben cilj, le nekolikanj bolj abstrakten in oddaljen v prihodnost, zaupa stroki nekako tako kot vedno. Po potrebi. Znanost že vsaj tri desetletja opozarja, da smo na robu podnebnega previsa, da nam planet drsi v nepovratno segretje in nas to vodi v vremenske katastrofe, kot je sedanja na Siciliji. Dejstva dokazujejo z raziskavami, podatki, opozorili, a sliši nihče ne. Slovenija se zavezuje k visokim ciljem, postali bomo še bolj zeleni in čisto brezogljični, a ko bi morali besede še udejanjiti, pride do - kako tipično - refleksa prilagajanja, upogibanja in zvijanja pravil znotraj mehurčka. Nekako tako kot povprečen Slovenec išče pot, kako se izogniti pravilu PCT, ne da bi ga pri tem zalotila inšpekcija. Še več, epidemijo uspe državi izkoristiti celo za to, da sprejema okolju prej škodljive kot prijazne zakone popolnoma brez javne razprave.

Res je, večina držav sveta ni pri ukvarjanju s podnebno krizo nič kaj boljša od naše. Enako je z epidemijo, razmere v nekaterih vzhodnoevropskih državah so strašljive. S to razliko, da Slovenija ima znanost, kapacitete in dovolj denarja, da bi se lotila obojega na pravem koncu, le politične volje in konsistence pa tudi družbenega angažmaja preprosto ne premore. Ni treba še enkrat poudarjati, da je oboje resna grožnja, virus resda bolj neposredna in hipna, a pregreto podnebje, ki nam vsako sezono postreže z vročinskimi valovi, nesrečami in ogromno gospodarsko škodo, nič manj nevarna. Le počasnejša in večplastna.

A pod črto - epidemija je precej preprosta reč. Povzroča jo virus, zoper virus obstajajo cepiva. Znanost je v enem letu razvila učinkovita cepiva in našla rešitev. Človeštvo? V somraku razuma del razvitega sveta zavrača najbolj učinkovito in enostavno rešitev, celo napada in blati ljudi, ki imajo rešitve, kljub očitnim dokazom, da te delujejo. Nerazviti del sveta po drugi strani do rešitev sploh nima dostopa. Kako se bomo torej spoprijeli z nečim veliko bolj zapletenim in dolgotrajnim? Podnebni pogajalski proces je počasen, mestoma kaotičen in preveč deklarativen in epidemija je zadeve še poslabšala, potisnila skupnosti v mehurčke, in ko bodo ti pričeli pokati v toči in neurjih, bo prepozno.