Kar smo opažali in reflektirali sproti, je zdaj dokazano. Nedavna analiza Statističnega urada Republike Slovenije je potrdila, da je pandemija lani zdesetkala produkcijo in obisk kulturnih prireditev. Covid-19 je skrčil muzejsko in galerijsko dejavnost za več kot tretjino, število obiskovalcev razstav pa za skoraj dve tretjini. Produkcija gledališč in obeh oper je bila glede na predlansko produkcijo 24-odstotna. Z vstopninami so kulturne ustanove za prireditve v letu 2020 iztržile približno 5,3 milijona evrov, to je le približno tretjina zaslužka iz leta 2019.
Res je, da je situacija spodbudila druge oblike dejavnosti, se pravi bolj ali manj interaktivno sodelovanje na daljavo. Poleg 11.222 prireditev, ponujenih v prostorih kulturnih domov, gledališč in glasbenih ustanov, je bilo v letu 2020 pripravljenih 3974 e-prireditev. Pri iskanju novih poti do konzumentov je "kreativni sektor" brez dvoma upravičil svoje ime. Streaming predstav je v tem kratkem času postal svojevrstna umetnost. A čeprav naj ne bi le posredoval, ampak tudi konzerviral nekaj, kar je minljivo, se je v trenutku, ko smo lahko spet vstopili v gledališča, pokazalo, da so najbolj minljive prav tako imenovane trajne forme. Predstave, ki smo jih gledali samo na ekranu, so že zamrle. Tiste, ki jih gledališča v poznopomladnem odprtju niso uspela pripeljati pred publiko v dvoranah, se bodo morale vzpostavljati na novo, tako rekoč iz nič.
Zdaj so kulturna prizorišča polna. Zgodnjepoletni termin za Borštnikovo srečanje se je marsikomu zdel povsem zgrešen. Res ne moremo vedeti, kako se bo obnesel na dolgi rok, ampak vsaj v teh okoliščinah se je pokazal kot rešitev. Jeseni bi bile predstave iz predprejšnje sezone že res čisto mrtve in seveda, ne vemo, ali bodo jeseni gledališča še odprta.
Zdaj so polni ne le avditoriji prireditev na prostem, ampak tudi zaprte dvorane. Tudi največja Gallusova dvorana Cankarjevega doma je ob zvezdniških zasedbah na Festivalu Ljubljana skoraj povsem zasedena. In festivalov v tem poletju res ne manjka. Tradicionalnim se pridružuje nekaj novih, marsikateri kulturni producent poskuša s poletnim terminom vsaj deloma dohiteti čez leto izgubljeno. Zdi se, da sta umetnost in kultura zaradi covida-19 postali še bolj turistični. Tako kot turistični delavci tudi kulturni delavci vse bolj lovijo poletje. Ne samo zato, ker ima publika takrat čas za umetnost, ampak tudi zato, ker se v tem času lahko gremo umetnost v živo v vsaj malo večjem obsegu.
Vsaj nekaj časa je bilo tako. Umetnost ni počivala, očitno pa so si vzela dopust prizadevanja za precepljenost. Spet nas čakajo strožji omejevalni ukrepi, za začetek so se na kulturne prireditve vrnile maske. To je še najmanj. Tudi če se bodo vrste gledalcev znova redčile, samo da bo - jasno, ob strogem upoštevanju pogojev PCT - mogoč živ stik z umetnostjo. Najbolj živa je v svoji minljivosti in neponovljivosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
