Spodbudne številke slovenskega turizma, ki jih ob izteku glavne sezone beležimo na Obali, Gorenjskem, v termah in zdraviliščih ter tudi na turističnih kmetijah in v glampingih, nas ne smejo zavesti. Nenadno presežno zanimanje Slovencev za domače turistične in dopustniške cilje spodbujajo predvsem lanski in letošnji turistični boni. K prikovanju turistov na domače kraje so pripomogle tudi negotove epidemiološke razmere ter dodatne koronske zahteve na mejah in posledične nečloveške čakalne dobe, in to na mejah držav Evropske unije, kjer je od floskule o prostem pretoku ljudi, blaga, kapitala in storitev ostal le še prost pretok kapitala, ki očitno vedno najde pot.
Ob čemer se ponekod za skoraj popolno zasedenost hotelov in apartmajev ponudnikom ni bilo treba truditi. Na čelu s Slovensko turistično organizacijo, ki se posveča bolj trajnostnim, digitalnim in butičnim strategijam slovenskega turizma. Kako sicer drugače razumeti, da sta razvoj in prihodnost 45 kilometrov slovenske Obale bolj ali manj prepuščena trem občinam - koprski, izolski in piranski. Medtem te zasilno krpajo pomole, ki se šibijo pod težo domačih turistov. Betonsko obalo in stopnice, ki vodijo v morje, prepuščajo algam in iznajdljivosti številnih kopalcev, kako se izogniti padcem. Žal jih kar nekaj pristane na urgenci v izolski bolnišnici.
Hotelirji in gostinci, ki so se morali prilagoditi poslovanju v obdobju koronavirusa in novi realnosti, so hitro prepoznali vpliv presežnega povpraševanja in temu primerno navili cene. Te so ponekod bolj zasoljene kot morje, storitve pa na podobni ali zaradi gneče celo nižji ravni, kot so bile pred korono. Več kot petsto evrov na noč v dvoposteljni sobi s pogledom na park prestižnega hotela je tudi za mesto vrtnic preveč. Sprehodite se med zasilno (ne)urejenimi kampi, obiščite sanitarije v kopališčih, kjer vam bodo celo maske dobro dele ...
Med poraženci slovenskega turističnega buma pa je z izjemo prestolnice in delno Maribora mestni turizem. Res je, da Slovenci raje dopustujejo ob morju, rekah in v gorskih centrih, a se kljub temu lahko vprašamo, kaj oziroma ali so v mestnih turističnih zavodih in občinah storili dovolj, da bi jih privabili skupaj s turističnimi boni. Vse preveč je še razdrobljene ponudbe in nepovezanih dogodkov, za katere izveš, če nanje naletiš. Tudi promocija po vseh mogočih družbenih kanalih, kot vse kaže, ne daje rezultatov, ki jih promotorji obljubljajo.
Za prihodnost slovenskega turizma je pomembno tudi, ali se bodo s turističnimi boni opogumljeni turisti še vračali v slovenske turistične cilje, kajti na tuje, kot kaže, še nekaj časa ne bomo mogli resno računati. Še bolj pa, kako bodo turistični delavci preživeli vse leto, ne le v glavni sezoni in prazničnih konicah.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
