Od nacionalnega načrta za okrevanje, ki ga mora vlada poslati v Bruselj do konca aprila, bo odvisno, kdo bo dobil največji del pogače iz evropskega sklada za okrevanje. Iz tega sklada ima Slovenija do konca leta 2026 na voljo 1,6 milijarde evrov nepovratnih sredstev in 3,6 milijarde evrov kreditov. Če nameni pripravljavcev niso v korist ljudi, je s pripravo zelo obsežnega in nepreglednega dokumenta najlažje prikriti, kam in komu bo šel denar. To je v Sloveniji že vse od osamosvojitve znana in dobro preizkušena praksa, ko je na voljo veliko denarja. Vsi veliki projekti so pokazali, da takrat znajo tudi najhujši nasprotniki zakopati sekiro in si razdeliti ta kolač.
Za denar iz evropskega sklada za okrevanje na Evropski komisiji in v Evropskem parlamentu zatrjujejo, da bodo pri potrjevanju nacionalnih načrtov za okrevanje zelo zahtevni in bodo zelo natančno preverjali, da bo res porabljen namensko. Te trditve niso nič novega. Tako govorijo že ves čas, pa kljub temu tudi v državah, ki veljajo in se imajo za najbolj zgledne, kar lepi zneski končajo tam, kjer ne bi smeli. Ne samo zaradi tega, ker se na Evropski komisiji nobeni državi članici nočejo zameriti, ampak tudi zaradi preveč neživljenjskih pravil. Sklad za okrevanje pri tem ni nikakršna izjema.
Prvi znak, ali bo denar iz tega sklada v Sloveniji uporabljen v korist in za blaginjo državljanov, bo obseg načrta, ki ga bo vlada poslala v Bruselj v potrditev. Če ne bo bistveno krajši, preglednejši in konkretnejši od osnutka, lahko tako sedanji kot bodoči davkoplačevalci pričakujejo, da bodo v glavnem le odplačevali dolg. Hkrati bodo zaradi varčevalnih ukrepov in privatizacije še težje kot zdaj v okviru javnega zdravstva deležni potrebne zdravstvene oskrbe, zagotovljeno bodo imeli bistveno manjšo socialno varnost, zlasti mladi bodo lahko še naprej le sanjali o službah z dostojno plačo, ki bi jim omogočile načrtovanje družine in prihodnosti nasploh, vse tanjše bodo denarnice upokojencev.
Davek te krize bo še precej višji od finančne krize iz leta 2008, zaradi katere v Sloveniji nimamo več v domači lasti nobene večje banke. Čeprav so bile sanirane z ogromnim zneskom davkoplačevalskega denarja, je v zasebni lasti pristal kup podjetij, ki so bila včasih steber gospodarstva. To razprodajo je pod krinko sanacije bank pripravila domača politična elita, ki je Evropski komisiji dopustila, da je narekovala pogoje.
V Sloveniji že takrat nismo imeli nacionalne razvojne strategije, ki bi bila podlaga za razvoj tistih dejavnosti, ki lahko kratkoročno in dolgoročno največ pripomorejo k blaginji ljudi. Da bi jo lahko pripravili pred pripravo načrta za okrevanje, je premalo časa. To pa ne pomeni, da ga ni mogoče pripraviti tako, da bo razpoložljivi denar porabljen tako, da bo obča korist za ljudi največja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
