Šola je poleg domačega okolja ključni prostor, kjer otrok gradi svojo osebnost, se izobražuje, navezuje socialne stike in vsesplošno raste ter se razvija. Šola je temelj, na katerem gradi svojo prihodnost. Kako pomembna je šola za vsesplošen otrokov razvoj, smo lahko spoznali v zadnjem letu in pol, ki ga lahko z eno besedo označimo za turbulentno. In ki je pustilo številne posledice na mnogih mladih. O tem ni več dvoma, kakor tudi ni več dvoma, da je veliko posledic nastalo povsem po nepotrebnem - zaradi neodgovornega ravnanja vlade, ki tudi po tem, ko je bilo že znano kar nekaj o virusu, ni zmogla napora in ukrepov, da bi šole zapirali zadnje in odpirali prve.
Zato, čeprav iz vrtcev in šol prihajajo pomirjujoči toni, da so izobraževalne ustanove pripravljene na novo šolsko leto, letošnji prvi september poleg zadovoljstva, da bodo otroci in dijaki vendarle vstopili v učilnice, prinaša predvsem občutek negotovosti in z njim povezanega strahu.
Strahu, kaj nas in naše otroke čaka že čez nekaj tednov zaradi nenehne rasti števila okuženih, h kateremu je prispeval deja vu lanskoletnega vladnega ravnanja. In kateremu se je, zdaj, ko smo imeli vse možnosti, da bi, predvsem s cepljenjem, veliko mirneje zakorakali v jesen, pridružil egoističen pristop dobršnega dela prebivalstva do cepljenja. In to kljub znanstveno potrjenim dokazom, da cepivo, če že ne prepreči bolezni, pripomore k njenemu blažjemu poteku. Žal je tudi med tistimi, ki vzgajajo in izobražujejo naše otroke, kar nekaj takih, ki se ne želijo cepiti, pa čeprav po drugi strani otroke učijo odgovornega ravnanja. Facebook in wikipedija vseznalci, ki jim je mar le za lastno rit, so se začeli upirati celo testiranju. Ko bo treba šole ali, v najboljšem primeru, posamezne oddelke pošiljati v karanteno, pa bodo prav ti najbolj glasni. Tako kaj več, kot da naj za prezračevanje odpirajo okna, ravnatelji od pristojnih tudi niso mogli pričakovati.
Zato sklicevanje na zaupanje in odgovornost iz ust vladnih predstavnikov - spet ima glavno besedo ministrstvo za zdravje, medtem ko je pristojno ministrstvo za izobraževanje le statist - vsakič znova zveni absurdno. Vlada sama je s pasivnostjo, čakanjem do zadnjega trenutka in nedomišljenimi ukrepi, ki so se, odvisno od pritiskov in moči posameznih poklicnih skupin, ki jim ukrepi niso bili pogodu, spreminjali čez noč, nezaupanje javnosti v zadnjih mesecih le še poglobila in vsaj deloma pripomogla k upiranju marsikateremu smiselnemu ukrepu brez resnih argumentov.
Tako (ne)pripravljeni vstopamo že v tretje šolsko leto, ki bo zaznamovano s covidom. Vsi, od vlade do vsakega posameznika, nosimo odgovornost za to, kakšna bo prihodnost naših otrok. In za zdaj se pri tej skrbi nismo izkazali kot zelo razumni in odgovorni. Posledice pa bodo dolgotrajne. A takrat bo oziroma je že zdaj za marsikoga prepozno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
