Interakcija med vlado in sindikati je bila vselej zapletena, saj je v odnosu, obsojenem na sobivanje, neizbežen princip daj-dam. Tudi zato je bil Ekonomsko-socialni svet, v katerega so vključeni vsi trije socialni partnerji, poleg vlade in sindikatov še predstavniki delodajalcev, vzpostavljen z namenom, da se v njegovih okvirih poskuša vsaj dodobra načeti najtrše orehe, če že ne povsem izluščiti. Ti principi delovanja se zadnje mesece resno krhajo, saj aktualna vlada z arogantnostjo in ignoranco nenehno postavlja na preizkušnjo potrpežljivost sindikatov. Če so bili ti ob prvih protikriznih zakonih še povabljeni k njihovemu preoblikovanju, je koalicija že pri petem paketu sprejete sindikalne predloge na poti v parlament izbrisala, pri šestem jih je doletela milost, da so vsebino dobili vsaj v vednost, medtem ko pri zadnjem, sedmem za zdaj lahko samo ugibajo na podlagi različnih izjav.
Posledica odsotnosti dialoga je logična: konflikt, ki ga družno napovedujejo tako predstavniki delavcev v gospodarstvu kot v javnem sektorju. Pa si vlada v tem trenutku lahko privošči splošno stavko, ki je zagrožena, če ne bo ponovno vzpostavljen socialni dialog, ki je eden temeljev delovanja demokratične družbe, in če na desettisoče delavcev na minimalnih plačah ne bo dobilo zanje še kako pomembnih 36 evrov?
Nedvomno vlada s protikriznimi ukrepi blaži gospodarsko krizo, ki smo ji priča zaradi epidemije in ki se je razbohotila zaradi neustreznega in nepravočasnega odziva in ravnanja te iste vlade. Nedvomno je tudi, da bomo ukrepe pomoči, ki so nujni, da preživimo tudi eksistencialno, plačali vsi - tudi tisti z najnižjimi plačami. Zato vlada ne sme na cedilu pustiti prav tistih, ki so najnižje na plačni lestvici. Tistih, ki delajo za tekočimi trakovi, za trgovinskimi pulti ali med čiščenjem covid oddelkov ali negovanjem bolnikov na robu moči tvegajo, da bodo staknili okužbo in jo morda zanesli med svoje najdražje.
Tako kot mora vlada na novo zastaviti strategijo spopadanja s covidom, ki ljudi ne bo še naprej potiskala v obup, mora ponovno obuditi enakovreden dialog z vsemi deležniki in doseči kompromis, da bodo delavci dobili višjo minimalno plačo že januarja. Če je za vse druge in če si lahko celo privošči znižati davek na luksuzna vozila, naj prispeva tudi za minimalca, a ne vse počez. Na podlagi jasnih kriterijev in le tistim podjetjem, ki jih je kriza resno oplazila. Marsikatero podjetje namreč nima težav z izplačilom višje minimalne plače, tisto, kar jih v lastni pogoltnosti skrbi, je, da bo treba tudi drugim delavcem dvigniti plače in bo zato manj ostalo za njih. In tega niti ne skrivajo.
Sindikati - še zlasti v gospodarstvu - pa morajo končno redefinirati smernice delovanja in veliko odločneje zahtevati dogovor o novem plačnem modelu in splošni kolektivni pogodbi. Sicer se bo delavstvo v zahtevah še naprej vrtelo na mestu kot zadnji dve leti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
