Nič juhuhu, nogometašica bom!

Wembleyja ne pozabiš nikoli. Nogometašica Zala Meršnik, danes vratarka Ženskega nogometnega kluba Telemach GMT Beltinci, je kultni nogometni stadion obiskala že pri enajstih letih. Bila je v deški ekipi NK Maribor, ki je v London odpotovala v sklopu Gazpromove kampanje Football for Friendship (Nogomet za prijateljstvo). V finalu lige prvakov tega leta 2013 je držala pesti za Borussio iz Dortmunda, a z rezultatom 2:1 so slavili Bavarci. Ker je bila Zala edina deklica v vijoličasti odpravi, smo se prvič zanjo ogreli tudi mediji, celo za Večer je dala izjavo.

K dečkom hočem!

Zakaj se petletna deklica odloči za nogomet?
V Vrtcu Otona Župančiča v Novi vasi sem se bolj kot s puncami družila s fanti, oni pa so nonstop igrali nogomet. Z vzgojiteljicami smo izdelovali rumene in rdeče kartone, piščalke, da smo jih uporabljali na igrišču pred vrtcem. Ko sem nekoč prišla domov, sem mami iznenada rekla, da hočem trenirati nogomet. Sprva me ni jemala resno, saj me je vpisala v šolo Juhuhu v Drašu pod Pohorjem, tam pa nismo igrali samo nogometa, ampak smo se ukvarjali z različnimi športi. Samo enkrat sem bila tam, drugič nisem hotela v avto - mami sem rekla, da to ni nogomet ... Takoj so me peljali na Tabor, k Železničarju, kjer me je v roke dobil moj prvi trener Anže Brumen; in ko je on odšel k Mariboru, me je, sedemletno deklico, vzel s seboj. (Brumen je danes trener selekcije U-8 pri NK Maribor, op. p.)
Od kdaj vratarka?
Od vselej! Le nekaj mesecev sem na treningu z drugimi brcala, potem pa je naš vratar odšel v starejšo selekcijo in sem v gol šla jaz. Z dečki sem kot vratarka skupaj vadila do selekcije U-15; ko so fantje prestopili med kadete, sem se pridružila puncam, najprej Velenjčankam ...

Vroča glava, ata in mama

A kdaj, predvsem ko zjutraj pokajo kosti in bolijo vezi, pomislite, da pa se vam danes res ne ljubi na trening?
Za hip morda že, potem pa se vprašam, ali bi bilo vredno zavreči toliko let treningov samo zaradi mojih muh. Enkrat ne greš, drugič ne greš in si na začetku. In, jasno, grem - na trening. Danes sem vstala ob šestih, ker je bil ob pol osmih trening, zdaj (ob 14. uri, op. p.) sem pri vas na intervjuju ...
... vmes pa je bilo še nekaj šole.
Sicer pa nam na športnem oddelku II. gimnazije omogočajo tudi učenje na daljavo. Pri zgodovini in geografiji oddajam obsežne naloge pedagoškemu koordinatorju in jih nato zagovarjam. Za dneve, ko manjkam pri pouku, nam razpišejo posebne roke. Tudi letos sem si podaljšala šolsko leto, ker drugače ne gre. Prav dobra učenka sem, se pa trudim biti odlična. Težko je biti vrhunski v dveh smereh, ampak kolikor se da, skušam peljati šport in šolo na najvišji možni ravni.
Koliko pomagata mama Karin in oče Sandi?
Brez njiju ne bi šlo, od prevozov, nakupa opreme do organizacije družine - imam dve sestri, ki pa nista nogometašici: mlajša Ajda je jahačica, starejša Iva študira v Ljubljani. Brez popolne podpore staršev in starih staršev se ne bi mogla ukvarjati z nogometom.

Kot Buffon in Oblak

Si nogometna vratarka poišče vzornico ali vzornika?
Hope Solo, bivša ameriška vratarka, je bila moja vzornica. Zdaj pa se zgledujem po moških in od vsakega skušam vzeti najboljše: Gianluigi Buffon, Jan Oblak, Samir Handanović ... Upam, da se jim vsaj malo približam. Ogledujem si posnetke najboljših vratarjev in jih analiziram, kolikor je možno. Angleška nogometna reprezentanca ima svoj kanal, na katerem so podrobno predstavljeni treningi vratarjev.
Se vam morda ne zdi, da je nogometni gol nekoliko prevelik za ženske (med vratnicama 7,32 metra, do prečke 2,44 metra)?
Jaz imam to srečo, da sem visoka 1,80 metra, zato se z dimenzijami gola ne obremenjujem. Če že igramo na velikosti moškega igrišča, naj bodo še vrata enaka.