Predsednik Pahor je sklical posvet predsednikov parlamentarnih strank, da bi gladil robove polariziranega konflikta med Janševo vlado in opozicijo. Le nekaj minut, preden je vrh politike - vabilo sta zavrnila Marjan Šarec in Luka Mesec - sedel za isto mizo, je šef vlade ponovil, da "ponuja roko sodelovanja vsem strankam in poslancema narodnosti pri oblikovanju odgovorov na razvojne izzive 2021-2022". Možnosti, da bi se politika premaknila z okopov, je bilo že pred tem malo.
Razlogov je več, začnimo pri sklicatelju srečanja: ta je v preteklosti močno znižal kriterije lastne pozicije v političnem prostoru z odpovedjo vlogi moralne avtoritete, z instagramizacijo politične drže in vsebine. Pahor, ki je historično izšel iz leve politične scene, je v pandemičnem letu stališča veliko bolj uglasil z vlado in podporniki, ki so se zadnje tedne oglašali z usklajenimi poudarki sodelovanja: obvladovanje epidemije, predsedovanje Svetu EU in postvirusno okrevanje. S tem si je Pahor marsikje utrdil imidž vladnega asistenta široko zaprtih oči. Njegovi (ne)odzivi na Janševe ideološke manevre, posege v neodvisne institucije, udarce po medijih in drugače mislečih, razpihovanje sovražne atmosfere strahu so bili benigni. Ali jih ni bilo. Tudi premierovi pozivi k sodelovanju testa v dejanjih niso prestali. Vlada je v drugem valu epidemije naredila serijo napak s tragičnimi posledicami, opozicijska in/ali strokovna opozorila ter predlogi so v PKP-paketih ostali spregledani, prav tako domače in mednarodne kritike spornih ravnanj. Ne nazadnje je opozicija s pomembnim delom javnosti skoraj izključena iz priprave ključnega dokumenta, ki bo zarisal razvojno-reformni kurz države in določil, kako bomo živeli: načrta za okrevanje. Je z bilanco vodenja takšne politike res možno pričakovati, da bi "koristen pogovor" prinesel "uspeh" ali "premikal gore"? Le z dozo cinizma morda. Dalje: je opozicija delala napake? Gotovo tudi, a vloge in vzvodi moči so v parlamentarni demokraciji razdeljeni. Da je opozicija razdiralna, ruši vlado in ukrepe, je protiargument iz vladnih soban. Ustvarjanje vtisa opozicijske radikalnosti je del strategije nevtraliziranja opozicijskih akcij, a pri vladi ni nobene (samo)refleksije lastnih radikalnih dejanj, ki so požigala možnosti dialoga.
Krizni čas ostri diagnozo: politika je v deprofesionalizaciji, ki se kaže v kruhoborski preračunljivosti strank, ki zlahka menjajo načela in požirajo obljube. Zdaj vemo, da kakšnih poslancev ni sram skrivati se za lažnimi profili na družabnih medijih. Prevlada vulgarnega politikantskega antiintelektualizma je posledica pretvorbe nekaterih strank v d.o.o.-je ozkih strankarskih klik in povezanih mrež, negativne selekcije, ki protežira nesposobne, a lojalne "koristne idiote", ki jim politika ne pomeni dela za skupno dobro in javno uporabo (raz)uma. Simptomi niso od včeraj. Predsednik, daleč smo. Pro forma srečanja niso odveza za nedelovanje v preteklosti, ko so se nevarni procesi zgoščali, in so daleč premalo, da bi obnovili zaupanje v strpno, državniško politično razpravo in ravnanje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
