Rozmari Petek
Malta je bila letošnji hit, se mi zdi. Kup znancev je letos odšlo tja. Na letni dopust, krajši dopust, nekateri so tam celo praznovali rojstni dan. Pa pojdimo še mi. Kaj pa lahko izgubimo. Letalske vozovnice so, če nisi izbirčen glede datuma, poceni. Tako moraš le še izbrati dovolj majhen nahrbtnik, da ti nizkocenovnik ne zaračuna dodatne prtljage, pa je. No, ko smo že pri tem – če se želiš izogniti strahu, ali bo nahrbtnik ali mini kovček le ustrezal vse bolj strogim zahtevam nizkocenovnih prevoznikov (mere kovčkov se že približujejo meram za miss), je manj nerodno in predvsem ceneje, da vzameš ponujeno možnost, ki ti jo prevozniki vsiljujejo dan ali dva pred odhodom, in pač za nekaj evrov dokupiš tisti en kabinski kovček. Ali pa se oblečeš kot medved, kar poleti ni najboljša ideja.
Naivnica in rent-a-car
Kakorkoli, na Malti sva. Z mojo najstnico. Ker se mati zaveda, da bodo takšne priložnosti vedno redkejše, si misli, dajmo tokrat malo bolj s stilom. Dajmo prevoziti to malo Malto po dolgem in počez v tistih štirih septembrskih dneh. In rezerviram rent-a-car. Jasno, prvega, ki mi ga google ponudi. Napaka! Za smešno nizkimi cenami se skriva drobni tisk, ki ga, dokler ne plačaš tistega smešno nizkega zneska za najem in zavarovanje, sploh ne vidiš. Šele po plačilu ti na mail priletijo umazane podrobnosti, pri katerih najbolj pribije tista, da moraš imeti na svoji kreditni kartici 1700 evrov kritja. Moja kreditna toliko ne zmore. No, bom pa debetno bolj obložila, pa bo, sem načrtovala. Druga napaka! "Vam tu piše, da morate denar imeti na kreditni kartici, ne na debetni," mi v priučeni angleščini z indijskim naglasom zabrusi uslužbenka, potem ko sva po več kot uri le prišli na vrsto. Hja, to je druga past rezervacije rent-a-cara na prvi možni povezavi – vsi so to naredili, zato smo na delu letališča, kjer je bilo vsaj 20 različnih in takrat brezdelnih rent-a-car družb, vsi čakali pred enimi vrati.
Povsem drugačen, prijazen tip uslužbenke v sosednjem rent-a caru mi nato za manj denarja in za manjšo rezervacijo, pri kateri lahko uporabim celo debetno kartico, hitro uredi drug avto. Avtomatik! Če prvič voziš po levi, je to zlata vredno. Odpreva google, vtipkava destinacijo prenočišča in po desetih minutah sva v Biržebbugi. Parking? Ni problema. Praktično povsod je parkiranje zastonj. Apartma, četudi je bil poceni, naju je čakal. Brez skritih stroškov. Celo zajtrk je vključeval, kar je bilo sploh krasno, saj je najstnica imela tako gostobeseden plan "must see"*, da zjutraj ne bi bilo časa skočiti še v trgovino po rogljičke.
Kjer Popaj vedno pleše z Olivo
Od tu naprej je bilo vodstvo povsem v rokah najstnice. Prva destinacija - Saint Paul' bay, Zaliv sv. Pavla. Najbolj zgodaj možno, ker je potem gneča, me poduči moja navigatorka. Ko naju je pot peljala po ozkih, po širini sodeč enosmernih cestah, in pripeljala na precej neugledno parkirišče, sem pomislila, da bi bilo morda bolje, da sama prevzamem navigacijo. A sva prišli točno tja, kamor sva morali, je pojasnil pobiralec parkirnine (ja, tu pa je bilo treba plačati). Bili sva dobesedno prvi. Ves modri zaliv je bil najin. Celih pet minut. Potem je prišla prva od influencerk s fantom in preostalo dodatno opremo ter začela snemati. Morda bi res morala tisto kavo hitreje popiti ...
Marsaxlokk je najina naslednja postaja. Slikovita ribiška vasica, od koder običajno turisti z živobarvnimi ladjami za res ugodno ceno odplujejo do prej opisanega zaliva. Ampak zakaj je v mestu toliko policistov, malo posumiva. Kmalu odkrijeva, da imajo policisti, reševalci, gasilci pač dan odprtih vrat in svojim državljanom kažejo, kaj vse počnejo. Največ navdušenja sta požela policista s psoma. Predvsem slednja sta bila takrat bolj podobna hišnima ljubljenčkoma, ki umirata za čohanje, kot pa profesionalcema z zobmi. In ko smo že pri luštnih stvareh, sva se podali še do ene vasi - Popajeve vasi. Mlajše generacije morda ne poznajo več kultne risanke o Popaju, Olivi in špinači, ki dá ribiču Popaju veliko moč. Škoda. Pa ne zaradi slepitve s špinačo, temveč zato, ker bi šele tako razumeli, da je vas narejena točno tako kot v risanki. Upognjene strehe, ladja, le kup ležalnikov in plastičnih igral moti idilični pogled.
Najboljše po nizkih cenah
Naslednjo plažo s seznama "must do list", Golden bay, Zlati zaliv, sva dosegli pozno popoldne. Temu primerna je bila gneča. Drug ob drugem smo se gnetli na peščeni plaži. Tudi plitko morje, polno alg in drugih lepljivih reči, ni pritegnilo. Modri zaliv je pa čisto nekaj drugega. Čudovita, kristalno modra voda, na poti do nje pa polno morskih jam. Dostopna je le po vodi. Cene ladjic za tak turistični magnet niso pretirane (15 evrov povratna karta), bodo pa gotovo cene tam to nadoknadile, si mislim. Nasprotno. Večina prigrizkov in pijač je bila cenejših, kot jih lahko kupim sredi Celja. Gneča pa - zjutraj je morebiti ni, kasneje pa že kar težko najdeš prostor, kamor lahko vsaj sedeš.
Naj se še malo ustavim pri cenah. Prijetno so me presenetile. Njihovi znameniti pastizziji, tradicionalno polnjeni z grahovo pasto, so izredno poceni. Še najbolj podobni so okroglim malim burekom, le da stanejo le pol evra. Najboljši so - hči je preštudirala vsa mnenja na spletu - v Crystal Pallaceu v Rabatu. In celo tam so stali le pol evra. Od tam je le nekaj deset metrov do Mdine, mesta, ki je bilo od antike do srednjega veka prestolnica Malte, sedaj pa je tako izseljeno, da mu pravijo tiho mesto. Kot bi vstopil v nek srednjeveški film, pomislim. Podobne misli so prešinile že marsikaterega filmarja, med drugim so tukaj snemali prvo sezono Igre prestolov.
Slikovitost mest, toplina domačinov
Skorajda bolj kot obala in morje so me na Malti očarala mesta. Edinstveni malteški balkoni, barvna vhodna vrata hiš z ličnimi kljukami. Tako prikupno, da bi si vse skupaj spravil v žep in ujčkal. Očarali so me tudi ljudje. Prijazni in, kar je sploh dobrodošlo, vsi angleško govoreči. Očaral me je njihov življenjski slog - ob večerih so ob morju domačini kurili in obračali svežo večerjo. V bližnji gostilni so medtem imeli plesni večer. Mlajši so v baru plesali na očitno vsem poznano koreografijo, starejši so se vrteli v parih, pa potem spet malo klepetali, nato pa znova udarili po plesišču. Sedli sva mednje, nikogar nisva poznali, a čez čas so se nama zazdeli že kot stari znanci. Prevozili sva cel otok. Pri tem pokurili le pol tanka. Videli veliko. A pred očmi imam še zdaj predvsem tisto ljubko staro gospo s palico, ki je hodila od mize do mize in pozdravljala ljudi. Pa tistega gospoda, ki mi je pomagal tankati, čeprav sam nima avta in tega še nikoli ni počel. Varovance doma upokojencev, s katerimi smo si z enakim navdušenjem ogledovali živali in šove v Marine parku. Ti spomini so ostali v srcu, fotografije pa na telefonu.
*kaj je treba videti
