Organizacija združenih narodov je v teh dneh, kot vsakega septembra, tisto, kar naj bi v svoji zasnovi bila: stičišče 193 svetovnih držav, ki naj bi se trudile oblikovati boljši svet. Žal gre le za privid, vsakoletna generalna skupščina je že dolgo drugorazredni politični dogodek, na katerem se ne odloča o praktično ničemer. Politiki govorijo besede, ki jim niti sami ne verjamejo, in dajejo obljube, za katere vedo, da se ne bodo nikdar uresničile. Če je kdo med njimi drugačen, je bodisi popolnoma neizkušen ali pa nepopravljiv idealist.
Več kot sto voditeljev držav - monarhov, predsednikov ali premierjev - in še nekaj zunanjih ministrov si bo do ponedeljka podajalo mikrofon in se nastavljalo kameram, medtem ko bodo v publiki praviloma nižje rangirani diplomati. Precej simbolike je že v tem, katera država je zadnja na spisku tistih, katere predstavnik naj bi spregovoril svetu: Afganistan. Seveda ni jasno, kdo, če sploh, naj bi ga zastopal. Predvidoma nihče. Je pa prav Afganistan tisti, ki na najbolj nazoren način simbolizira popolno nemoč Združenih narodov in ideje multilateralizma. Američani so, ne da bi konkretno obvestili svoje zaveznice, katerih vojaki so dve desetletji krvaveli ob ameriških, precej unilateralno pobrali šila in kopita ter afganistanski narod prepustili na milost in nemilost talibanom.
Združeni narodi so sedaj pred salomonsko odločitvijo: nadaljevati humanitarno pomoč Afganistanu, torej posredno in neposredno talibanskemu režimu, ki krši prav vse norme svetovne skupnosti, in ta režim na nek način legitimizirati ali pa obrniti glavo proč in pustiti, da ljudje umirajo od lakote. Zdi se, da bo načelo humanosti prevladalo nad politiko.
Povsem jasno je, česa se bomo v teh dneh naposlušali. Besed o nujni solidarnosti v boju proti covidu-19 pa boju proti podnebnim spremembam, prepotrebni enakopravnosti po spolu in spolni usmeritvi, o nujnosti zmanjšanja razkoraka med bogatimi ni revnimi ... A hkrati vemo, da koronavirus še bolj obupno loči države na bogate s predimenzioniranimi zalogami cepiv in revne brez njih, da Kitajska, Indija in druge države niti ne razmišljajo o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, da so ženske tudi v najbolj razbitih državah za enako delo precej slabše plačane od moških ter, kot je slikovito ponazoril generalni sekretar ZN Antonio Guterres, milijarderji letijo za zabavo v vesolje, milijoni ljudi na Zemlji pa so lačni. Ne bo pa priznal, da bi lahko, če bi denar, namenjen organizaciji in varovanju tega svetovnega foruma, namenili za cepiva al hrano, rešili življenja tisočih ljudi.
Organizacija združenih narodov je svojevrsten anahronizem, nastala je podobno kot njena predhodnica, Društvo narodov, na pogorišču svetovne vojne. In ujela se je v isto past kot Društvo narodov: velike države pravil, ki so jih same zapisale v ustanovno listino, preprosto ne upoštevajo. Kot tudi svetovne organizacije ne, raje se povezujejo v različne alianse na podlagi političnih, ekonomskih, regionalnih in drugih interesov. V času, ko smo priča zametkom nove hladne vojne na stari relaciji vzhod-zahod, vidni tudi v edinem pomembnem organu OZN, varnostnem svetu, je zato govorjenje o multilateralizmu in lepšem jutri predvsem metanje besed v veter. Sliši pa se lepo - četudi se ne bo nikdar uresničilo.