Petra Zemljič
Tadej Tratnik - Tadiman je pevec, tekstopisec, multiinstrumentalist, eden od pionirjev slovenske reggae scene. Mariborčan je začel leta 1995 kot glasbeni urednik in avtor oddaje o reggaeju na radiu Marš in bil didžej v Pekarni, nato pa je ustanovil skupino Siti hlapci. Dvajset let letos mineva od njihovega prvega koncerta, obetajo pa se novi komadi in nastopi. Tadiman je novembra lani predstavil novi videospot za pesem Kdor drugemu jamo koplje, posnel ga je v svojem studiu v Pekarni. Konec tega meseca bo predstavil prvo pesem in videospot, ki ga je v Kingstonu posnel z jamajškim gostom Israelom Voiceem. Lani je z njim večkrat nastopal po Jamajki, kamor se zaradi novih projektov, tudi videospota z zvezdnikom Fantanom Mojahom, vrača že februarja.
O Mariboru
"Vidim dosti manjša pa tudi dosti večja mesta. Tako veliko mest, kot je Maribor, je popolnoma mrtvih in nepomembnih. V mestu, ki ima 80 tisoč ljudi, se torej ogromno dogaja, imamo tisoče kvadratnih metrov za subkulture: Pekarna, Štuk, klubi, GT22, Kibla ... Imamo svetovni rekord po kvadratnih metrih za subkulturo. Gostili bi lahko tisoč umetnikov s celega sveta. Imamo infrastrukturo in ogromno sposobnih umetnikov, ki jim po svetu dajejo kape dol, tukaj pa nimajo niti publike. V Mariboru imaš občutek, da imaš več ljudi, ki bi živeli od kulture, ni pa konzumentov. Izjemno primanjkuje ljudi, ki bi spoštovali kulturo, jo spremljali. Ulice so prazne, leta in leta sem se spraševal, zakaj in kam se vračam. Je pa mesto na super lokaciji, blizu imam do vsepovsod, večini ljudem, ki pridejo kot gosti iz sveta, je mesto všeč, ker je majhno, intimno in glede na to se še precej dogaja. Sem vesel, da živim v Mariboru. Vedno gledam bolj prednosti kot slabosti."
Odnos do ustvarjalnosti
"Maribor nima nekega posluha za svoje umetnike, ker tega ni v naši meščanski kulturi. Bolj so pomembni športniki, politiki, poslovneži. Zato se v Mariboru marsikdo počuti zelo odrinjeno, zanikano. V Italiji sem imel preko 100 koncertov in tam sem bil priča čisto drugemu odnosu. V začetku koncerta ljudje že pridejo v prvo vrsto, po njem dobivaš ovacije in mnenja. Pri nas ne pridejo niti blizu, do konca koncerta ne. Slovenija dela izjemne individualiste in soliste. Večina ljudi sicer pride z navdihom, potem jim rečejo, to ne moreš, in pustiš sanje in vse drugo nekje v ozadju. Ni pa to nuja, da se tako zgodi. Kolektivi propadejo, posamezniki tudi, tu in tam pa se eden od njih ne da. Res, večino odplakne stran, nekateri pa vztrajamo.“
