Barbara Gavez Volčjak
Ko sem lani v začetku oktobra s skupino slovenskih novinarjev na povabilo Hrvaške turistične skupnosti prvič obiskala Slavonijo, sem si sicer predstavljala, da bi se v gostoljubno rodovitno pokrajino med Dravo in Savo lahko še kdaj vrnila, a si nisem mislila, da se bo to zgodilo že čez manj kot leto. Ker pa je želja po raziskovanju in druženju tja nedavno zvabila hčerko, ki je potrebovala prevoz nazaj v Slovenijo, sva taksi mama in taksi ata pač izkoristila priložnost za izlet in spoznavanje novih krajev.
Na krožno vožnjo po robu Panonske nižine sva se iz Maribora podala mimo Ptuja, prečkala mejo pri Zavrču in nadaljevala pot proti Varaždinu. Kljub prazniku - ali pa prav zaradi njega - je bilo prometa na magistralni cesti malo, zato pa toliko več priložnosti za opazovanje okolice. Kolikor je na ravnini pač lahko vidiš: ob cesti so v glavnem še vedno nanizane dolge vasi, značilne za panonsko poselitev, tu in tam je vas prerasla v trg ali mesto, največji sta Koprivnica in Đurđevac, a le redko vidiš kako večstanovanjsko hišo, višjo od treh etaž. Na praznik Marijinega vnebovzetja je bilo tu in tam pred cerkvico ali kapelo ob cesti videti lepše oblečene ljudi, sicer so bile ulice prazne, spokojne. Kjer je niz hiš prekinilo polje, je razgled večinoma zastirala sredi avgusta že dokaj visoka koruza, izmenjujoča se s sončnicami in oljno repico, bolj proti vzhodu so njive prekrivali tudi veliki svetlo zeleni listi tobaka. Nekje na levi slutiš Dravo, na desni te spremljajo zaobljeni grebeni Bilogore. In tako vse do Virovitice.
Končni cilj je bil še nekoliko dlje proti vzhodu, Orahovica blizu Našic, a nekje vmes sva sklenila prespati. Zakaj ravno v Virovitici, je zgodba za drugo priložnost, a hotel v nekdanjem letnem dvorcu plemiške družine Janković se je pokazal za dobro izbiro. Popotnikom, ki se jim ne mudi, ponuja poleg miru in tišine tudi bližino urejenih kolesarskih poti in najem koles, s katerimi se ni težko zapeljati do Drave. Pri 34 stopinjah Celzija ta zamisel ni najbolj privlačna, zato se raje odločiva za raziskovanje Virovitice.
Sveti Rok dal razlog za zabavo
Srečo imava, da je 16. avgust dan mesta, po farnem zavetniku poimenovan Rokovo, in da ga že od leta 1992 praznujejo z večdnevno športno-izobraževalno-zabavno prireditvijo. V mestnem muzeju v dvorcu Pejačević se odločiva za dvajsetminutno strokovno vodstvo po stalni zbirki, v kateri je prikazana zgodovina mesta in dvorca. Zanimivejša je postavitev Lesena doba, v kateri so skozi gozdarstvo in rabo lesa, ki ga je v Slavoniji veliko, prikazani običaji, nekdanji način življenja v mestih in vaseh, vsakdanji predmeti in pohištvo, industrija in druga področja družbe. Ste vedeli, da je način spletanja las in krašenja obleke izkazoval družbeni položaj ženske? Pa še kaj zanimivega se najde v lepo obnovljenem dvorcu iz začetka 19. stoletja, ki ga še obdaja nekdanji obrambni jarek. Čez suho strugo so danes postavljene dizajnerske lesene brvi, povsem v skladu s tradicijo lesarstva v tem delu Hrvaške.
Ko se sonce spušča proti obzorju, oživi tudi park okoli dvorca, glavno prizorišče Rokovega. Na food festu, izvirno poimenovanem VirovEATica, ob burgerjih, hotdogih in kosih pice sicer pogrešava kaj bolj lokalnega, a pri drugi skupini stojnic vendarle najdeva bolj "lokalno" specialiteto - langošice tukaj imenujejo tipično panonsko jed, navsezadnje je do madžarske meje slabih 20 kilometrov. Najbolj domača se nama zdi različica s smetano in česnom, kečap ali majoneza je po mojem mnenju neka turistična adaptacija, puhasto testo se kar stopi v ustih. Nekoliko pozneje, ko so oči bolj lačne kot želodec, me zamikajo še fritule, po naše miške, pač spomin na morje in neko drugo fešto. Po prvem grižljaju mi je žal, nekoliko postane testene kroglice, daleč od puhastih ocvrtkov iz mojega spomina, je težko žvečiti in še težje pogoltniti in kljub mojemu siceršnjemu pridušanju, da se hrane ne meče stran, pol porcije konča v smeteh. Fritule jem samo še ob Jadranu.
Sejem v najboljšem pomenu besede
Medtem je dogajanje v polnem teku, na enem odru se predstavljajo folkloristi in domače oblikovalke oblačil in nakita, na drugem predskupina s hrvaškimi hiti ogreva publiko za nastop glavne atrakcije večera, skupine Gazde. Na stojnicah obrtniki prodajajo svoje izdelke, copate, nakit, šopke iz krep papirja, cajne iz koruznega ličkanja, ni da ni, v enem kotu nastopata žonglerja, na sosednjem trgu pa se sveti čisto pravi lunapark, z avtomobilčki, balerino, vrtiljakom z gondolami in vratolomnim sidrom, ki se zavrti za cel krog. Pet dni mesto z 21.000 prebivalci živi na polno, poleg večernega glasbenega programa in uličnega festivala so čez dan še razstave, predstavitve knjig, športne prireditve, delavnice in predstave za otroke ... In če so precejšnjo množico obiskovalcev pritegnili že Gazde na praznični četrtek, koliko jih bo šele v petek in soboto prišlo poslušat Severino oziroma Vesno Pisarović?
Pol ure savnanja za en evro
Tega ne bom izvedela, ker v petek zjutraj že kreneva proti uro in četrt oddaljeni Orahovici, od tam pa s hčerko proti Ljubljani, od koder bo ona potovala k prijateljem na Primorsko, midva pa bova sklenila krog v Mariboru. Iz Orahovice zato čez obronke gorovja Papuk, s katerega je čudovit razgled na Panonsko nižino, nadaljujemo proti avtocesti, da bi v Ljubljani ujeli avtobus. Čeprav stric gugl zagotovi štiriurno vožnjo, vzameva uro rezerve in tiho upava še na skupno kosilo. Do izvoza z avtoceste pred Zagrebom teče vse gladko, nato pa se preseljevanje narodov z Balkana in celinske Hrvaške na zahod ali na Jadran zgosti v nekaj kolon na cestninskih postajah. Vrhunec je cestninska postaja Bregana, kjer stojimo pol ure, termometer na avtomobilu kaže 42 stopinj Celzija, vozniki hupajo in se vrivajo, ker se nobena kolona ne konča tam, kjer se začne, na koncu tega vročinskega kaosa pa prepotenemu uslužbencu plačaš - en evro. Najkasneje takrat se v mislih zahvališ za nepravični slovenski sistem vinjet in schengen, ki nam je prihranil vsaj ponovno stanje na meji.
Do Ljubljane gre nato tekoče, proti Mariboru prav tako, po 33 urah in približno 750 kilometrih sva bogatejša za nekaj novih spoznanj in vtisov, predvsem pa se je znova potrdilo staro prepričanje, da so stranske poti veliko lepše od glavnih. Adijo, Slavonija, mogoče se še vidiva.
