V vlogi Orlanda nastopa mladi igralec Matic Lukšič (desno), Lado Bizovičar pa je nadvojvoda Harry in nadvojvodinja Harriet.
Virginie Woolf
Elizabete I.
Viktorije
Dragu Ivanuši
Barbara Hieng Samobor
Matic Lukšič
Natašo Tič Ralijan, Ivo Krajnc Bagola, Ladom Bizovičarjem, Sebastianom Cavazzo, Ajdo Smrekar
Barbara Hieng Samobor, režiserka
»Gonilna sila romana in Ivanuševega libreta je hrepenenje. Hrepenenje, ki je konkretno in filozofsko obenem, nemalo razbremenjeno slovanske patetične umestitve tega pojma. Libreto enako kot roman plava na humorju, melanholiji in erotiki. Predstava se bolj kot kaj drugega sprašuje o tem, ali je iskanje sebe iskanje para, ali je iskanje sebe morda ustvarjanje in s tem realizacija sebe. Libretistična predpostavka je, da je miselni vzgon vedno močnejši od fizičnega.«
Drago Ivanuša, avtor glasbe in libreta
»Svet se je od nastanka Orlanda zelo spremenil. V uradu newyorškega župana so uradno potrdili 31 različnih spolnih identitet in popolnoma neumestno se je pogovarjati zgolj o moškem in ženski. (...) Naša družba je prežeta z neskončnimi možnostmi izbire in ustvarja stanje nenehne krize identitet. To se mi zdi povezano s sistemom, v katerem živimo. Sistem potrebuje nestabilne posameznike, da lahko z njimi manipulira. Ta roman preroško govori tudi o tem in v tem vidim njegovo aktualnost.«
Matic Lukšič, Orlando
»Lep študij je bil in velik izziv. Kljub temu da je bilo zelo lepo in prijetno, je bilo tudi zelo težko, ko sem se boril z nekimi lastnimi demoni in s stresom, ki sem ga ustvaril sam. Veliko sem se ukvarjal z vprašanji identitete, spolne identitete in umetnosti. Nekaj sem črpal tudi iz zgodovine. Predvsem so me inspirirali odnos med Patti Smith in Robertom Mapplethorpom v smislu vprašanja identitete, ustvarjanja in vprašanja spolne identitete, ustvarjanje Fride Kahlo, Brechta in Svetlane Makarovič. Zdi se mi, da je Orlando kolaž, v katerem lahko vsak najde nekaj sebe.«
Nataša Tič Ralijan (kraljica Elizabeta I., kraljica Viktorija in Lady R.)
»Zahvaljujem se Barbari in ekipi, da je naši družini nudila podporo v smislu zaposlitve, hkrati pa sem dobila priložnost delati stvari, ki so globlje od kakšnih študijev v petih letih, kar človeka obogati. Bila sem malo obremenjena s tem, da mogoče karakterno ali vizualno nisem podobna zgodovinskim likom, ki jih igram, pa so mi pomagali iti čez to. Poskušala sem biti neobremenjena s svojo novo funkcijo in s potrebo, da se dokažem, in mislim, da smo res šli iskreno eden proti drugemu. V ekipi sem začutila podporo in prijateljsko sodelovanje vseh, kar mi zelo veliko pomeni. Nadejam se, da bomo Orlanda z veseljem igrali in da boste vi z veseljem gledali.«
Iva Krajnc Bagola (Saša, Nell)
»To potovanje je bilo zelo zanimivo. Za razliko od drugih tekstov, ki sem jih delala, sem morala tu veliko več kot po svojem liku oziroma likih brskati po Orlandu in za to sem zelo hvaležna. Projekta sem se lotila precej drugače, neobremenjeno in z nekim zelo velikim in odprtim domišljijskim svetom.«
Ajda Smrekar (Margareth, kasneje grofica Salybury)
»Muzikal je lepa pika na i kot zadnja premiera sezone, je pa to definitivno žanr, ki zahteva precej drugačno delo kot druge, klasične predstave. Za igralce je tudi fizično bolj naporen. Vaje potekajo v najrazličnejših oblikah, od pevskih, koreografskih, aranžerskih do vaj, na katerih dobimo mikrofone in se nam v polnosti pridruži muzika. Potrebnega je ogromno skupnega sodelovanja, potrpežljivosti in veliko motivacije, da taka stvar lahko zasije v polni luči. Mislim, da lahko rečem v imenu vseh, da se sredine premiere že zelo veselimo.«
Robert Korošec (poročnik Everhard, ruski odposlanec)
»Kot je Barbara rekla, naši liki nekako uletavajo na oder in so dokaz, da je gledališče timski šport in da smo kot fuzbal ekipa, ki sodeluje. Podpiramo našega Messija in mislim, da bo dal en hat-trick.«
Članek je bil objavljen v reviji STOP.
Članek je bil objavljen v reviji STOP.
