Verjetno je za ocenjevanje ukrepanja v epidemiji še prezgodaj, njene obsežnosti bomo dojeli nekoč kasneje, ko se bomo po vsej verjetnosti tudi držali za glavo, ko bomo ugotavljali, s kakšnimi nesmisli smo se uspeli v času najhujše krize ukvarjati. Za sedaj se znanost strinja, da vsaj še letos pandemije ne bo konec, in po letu enega najbolj mračnih obdobij stoletja, je premislek pravzaprav nujen. Najprej, naj si še tako želimo, da bi ta nočna mora vendarle že prešla, se to ne bo zgodilo prav hitro. Lahko se samo naučimo živeti v situaciji tako, da iz epidemije ne bomo izšli preveč poškodovani. Kar nam v tem trenutku ne gre najbolje. Zavedanje, da je virus drugačen pojav od drugih medicinskih tegob, predvsem pa je samo delno medicinski, saj so nalezljive bolezni kolektivni problem, je še vedno relativno nizko. Še več, v letu dni ni napredovalo, ampak prej obratno. Vrh politike epidemijo uporablja za politična obračunavanja, ljudstvo za osebna, medtem pa pritisk v ekonom loncu raste.
A vendarle bi lahko iz tega leta izvlekli nekaj koristnih lekcij, če bi le želeli. Preboj znanosti je bil megalomanski, tako izjemno hitrih premikov v znanosti si ni še pred letom zamišljal nihče. Res je veter v jadra pihal z izredno močjo, v znanstvenike je zrla družba, ne nazadnje se je v raziskave virologov, epidemiologov, farmacevtov, delovanje infektologov zlila tolikšna količina denarja in drugih podpor, kot se že dolgo ni. A znanosti morajo slediti tudi ostali družbeni sistemi, ki pa so v tem trenutku še najbolj podobni kakšnemu zastarelemu tankerju. Interventne operacije so, sloneč na ramenih angažiranih posameznikov, še bile izvedene, a ravno toliko, da smo se ognili trčenju v ledeno goro. Ostalo bo odvisno od temeljitega servisa motorjev.
Na seznamu temeljitih popravil se zagotovo na prva mesta uvršča zdravstvo. Permisa epidemije je bila celo leto reševanje bolnišnic pred kolapsom. In bila je uspešna, a zdaj bo treba zakopati globlje, poseči v drobovje sistema, ob tem ko bo zdravstvo, kot kaže, še kar nekaj časa primorano delati na dveh premicah, ki morata nujno ostati ločeni, kadra pa je še za običajne razmere premalo. Se je pa pokazalo, kako izjemno pomembno je ohranjanje vitalnega javnega zdravstva, javne mreže laboratorijev in znanstvenih institucij, ki so sposobne brez kalkulacij reagirati izjemno hitro. Enako je z domovi za ostarele, socialo, šolstvom in gospodarstvom. Brez trdne varnostne mreže bo vsak izziv po kovidu vodil v nadaljnjo spiralo obupa in nestrpnosti, vsakič nižje.
Čas usihanja okužb ni čas iskanja zmagovalcev in poražencev, krivcev in herojev, je čas temeljite analize lekcij krize in pisanja enačb za prestrukturiranje, vzpostavljanje odpornih družbenih sistemov, ki bodo v naslednji preizkušnji vzdržali napetost brez tolikšne škode, kot so jo utrpeli v tej.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
