Sistem, ki v javnem sektorju ureja plače okoli 170.000 javnih uslužbencev, že dolgo ni več enoten. Vprašanje, ali je sploh kdaj bil, zagotovo pa je nehal biti, ko so posamezne poklicne skupine separatno izsilile dodatne bonuse zase. Snežna kepa se je le še valila in povzročala vedno nove anomalije. Ob tem se so popravljaje vse nepravilnosti in krivice, ki so pestile številne poklicne skupine, a se niso nikoli odpravile. Tega se s tako zastavljenim sistemom niti ne da. Za zdaj je bila z njim vlada sposobna nadzirati le maso za plače, ki dosega v letnem proračunu že 4 milijarde evrov. Pa še to je zdaj ob darežljivem deljenju koronskih dodatkov pod vprašajem, zato so razmišljanja o nujnosti sprememb vsekakor na mestu.
Konsenz o tem, da so spremembe plačnega sistema nujne, obstaja že vrsto let. Le pri vprašanju, v katero smer naj gredo, da ne bodo povzročene nove krivice, konsenza ni. Je prava pot uvesti le določene spremembe, ki bi odpravile hitro napredovanje in nagrajevanje predvsem poslušnih, uslužnih in politično ustreznih kadrov, ali cel sistem postaviti na novo?
Pri kompleksnih, utečenih sistemih je spremembe težko uvajati, še zlasti pa jih ni mogoče čez noč. In tudi pametno jih ni čez noč spreminjati, kajti to lahko privede do še večjih anomalij. Praksa v državah EU kaže, da je za tovrstne spremembe potrebnih nekaj let.
Že pri razmišljanjih, da bi se začeli pogovarjati o nujnih spremembah, kaj šele da bi sedli s sindikati, so si zobe polomili tudi bolj suvereni ministri za javno upravo od sedanjega, ministra Koritnika. Ki, zdaj je to že povsem jasno, mora, tako kot njegova SMC-jeva kolegica, ministrica Kustec, zgolj izpolnjevati/izvrševati voljo predsednika vlade. Nazadnje se je to potrdilo, ko vlada zaradi kaprice edinega, ki v vladi odloča, še ni soglašala z vpisom na fakultete. In tako v čas negotovosti vnesla še dodaten nemir.
Tako kot pri univerzah tudi na področju javnega sektorja premier očitno poskuša demonstrirati svojo moč na način, da bi z rokohitrskimi, predvsem pa korenitimi spremembami vplivnim, beri zdravniki, ali velikim, beri policija, poklicnim skupinam omogočil dosego boljšega statusa s tem, ko bi jih izločil iz tega skupnega sistema.
Nobena skrivnost ni, da si zdravniki že dolgo želijo odpravo plačnega stropa in oblikovanje svojega kastnega sistema. Tudi o raztegnitvi plačne lestvice z zdajšnjih 65. razredov na 75. razredov se je že razmišljalo. Medtem pa se tistih v spodnjem delu lestvice ne omenja, a tudi tega ne, da je z dvigovanjem minimalne plače zdaj že skoraj četrtina plačnih razredov na polju minimalca.
Demonstracija moči še nikoli ni prinesla koristi za družbo, zato bi se spreminjanja plačnega sistema bilo treba lotiti bistveno bolj premišljeno, kot je to mogoče razumeti iz hipnih čivkov vladajočih. Predvsem pa bi pri tem morali imeti glavno besedo strokovnjaki, ne pa politični interesi vsakokratne vladne garniture. In to ne velja le za plačni sistem, temveč za vse sisteme in podsisteme v državi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
