Kdor je pričakoval silovit preboj po srečanju med Joejem Bidnom in Vladimirjem Putinom, a taki so bili le redki največji optimisti, je lahko razočaran. Realpolitiki so zadovoljni; predsednika ZDA in Rusije, med katerima sicer ni bilo opaziti kakšne posebne kemije, sta ostala na trdnih tleh, brez prenagljenih pospeškov in zaviranj. Strateško ravnovesje med dvema največjima velesilama od treh ostaja ohranjeno, in to je v tem trenutku najpomembnejše.
Pravi - sicer malenkostni - zmagovalec prvega bilateralnega vrhunskega srečanja je Putin. Dočakal je, da je dal pobudo za srečanje Biden, ki je prav tako umaknil sankcije in s tem blokado gradnje plinovoda Severni tok 2 med Rusijo in Nemčijo ter celotno zahodno Evropo. Majhno gesto prijaznosti je ruski predsednik izkazal s tem, da je prvi prišel v vilo ob Ženevskem jezeru - običajno pusti sogovornike ne glede na rang čakati. Kako je reagiral na napovedane Bidnove kritike glede vpletanje v notranje zadeve Ukrajine in stanje demokracije v Rusiji, bomo morda izvedeli čez desetletja.
Tudi še vedno "sveži" ameriški predsednik z enotedenske turneje po Evropi ne more odhajati nezadovoljen. V enem samem zamahu je odpravil precej škode, ki jo je v štirih letih povzročil njegov predhodnik Donald Trump. Bolj ali manj je poenotil sedmerico najvplivnejših demokratičnih držav na svetu na vrhu G7, zaveznikom in morebitnim bodočim članicam povrnil zaupanje v zvezo Nato in zakrpal raztrgane gospodarske odnose z Evropsko unijo. Ni slabo za 78-letnega politika, ki ga je slovenski premier še pred znanim izidom novembrskih volitev v ZDA označil kot enega najšibkejših predsednikov v ameriški zgodovini ...
Toda pravi izzivi Bidna še čakajo. Rusija je glede na vojaško moč zagotovo ameriška konkurentka številka ena, a igre med Washingtonom in Moskvo so v večji ali manjši intenzivnosti stalnica že desetletja. Manevri Kremlja in Bele hiše so najpogosteje predvidljivi. Toda tisto, kar se je izkazalo v zadnjem tednu na vseh Bidnovih srečanjih, je dejstvo, da je glavni ameriški in evropski problem Kitajska. Svet v tem tisočletju ni več bipolaren, temveč je glede gospodarske, vojaške in politične moči postal razpet med Washington, Moskvo in Peking. Bruselj kot sedež EU je tu glede na razdrobljeno evropsko zunanjepolitično in vojaško prezenco še vedno le postajica.
Joe Biden je dokazal, da je izkušen pogajalec, četudi se zdi v svojih stališčih kdaj mlahav in nekonsistenten. Zato bo toliko bolj zanimivo čakati vrh ZDA-Kitajska. Ni še znano, kdaj in kje bi lahko bil, a tam se bo govorilo o še bolj perečih temah, kot so občasna iskrenja med ZDA in Rusijo. Toda tudi glede Kitajske je Biden pokazal dobro voljo - ne šibkost - in ukinil nekatere tehnološke sankcije iz preteklosti. Ali drugače - boljši slab kompromis kot dobra (gospodarska) vojna.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
