(TEST) Enaka, a še bolj različna

Seveda imata marsikaj skupnega, a sta tudi zelo različni: "trojka" nagovarja tiste, ki jim (še vedno) ustrezata klasična limuzinska podoba in značaj, CX-30 pa one, ki se navdušujejo nad križanci. Prvih je, vsaj pri nas, občutno manj kot drugih, toda oboji bi si smeli priznati, da pri tej japonski avtomobilski tovarni poznajo pomen všečnega avtomobilskega kroja. Ni bilo vedno tako.

Limuzinska trojka se vozi v razredu klasičnih štirivratnih limuzin, dejstvo, da je za dobrega četrt metra daljša od križanca, je skoraj ali precej neopazno. Še besede o obliki, dizajnerskih prijemih: veliko pozornosti je v zadnjem času namenjene sprednjim lučem, kar velja tudi za obe mazdi, svetlobna kulisa zadka CX-30 je zlasti ponoči nekaj, kar si verjetno zapomniš. Vprašanje – zakaj oznaka CX-30? Lahko bi uporabili CX-4, ko imajo v portfelju že CX-5 in CX-3? Menda na Kitajskem ponujajo mazdo z oznako CX-4 …

Notranjost z armaturo vred je narejena v znani Mazdini maniri japonske zadržanosti, nekakšen fini japonski minimalizem, ki pa ni pusto asketski. Pri obeh je multifunkcijski zaslon, posajen tja precej daleč pod prednjo šipo, ozek, ukazuješ mu z okroglim gumbom na širokem sredinskem delu. Po tej strani verjetno razočaranje za tiste, za katere je prav to ena najpomembnejših reči v avtomobilu. Ugaja klasična podoba merilnikov, digitalnost je v ozadju ali minimalistična. Informacij, pomembnih za vožnjo in voznika, ni toliko kot pri konkurenci, a izpostavim: klasičen gumb za nastavljanje radijskega sprejemnika je postavljen na desno stran sredinskega dela, zelo blizu sovoznikovega sedeža, kar je za voznika zelo priročno. Nepomembno? Morda, a ostane tako več časa in predvsem pozornosti za vse drugo, kar je v avtu in za vožnjo pomembno.

Ugajajo materiali, v CX-30 se seveda sedi malenkost višje, prednji sedeži pri obeh ponujajo ugodno bočno oporo telesom, pri križancu se nazaj vidi skromno, kar je seveda kronična bolezen vseh (ali večine) sodobnih avtomobilov. Usnje v notranjosti CX-30 seveda pripomore k imenitnosti, sedenje zadaj pri obeh ni izjemno prostorno, toda krize vsaj za dva le ni, odlagalnih prostorov je dovolj, lahko bi bili večji. Prtljažnik je pri limuzini nizek in globok, pa (seveda) s kar visokim prtljažno-nakladalnim robom, kar nekoliko otežuje njegovo uporabo. Neobičajno je, da je mogoče naslonjalo zadnjih sedežev zložiti (podreti) zgolj iz prtljažnika, v katerem ni nobenih pritrdilnih kljukic ali podobnega. To velja tudi za CX-30, pri čemer je volumen prtljažnika nekaj skromnejši (vsaj v osnovni postavitvi), ampak ker ima dvojno dno, prtljažnega roba ni, niti ni stopnice, ko je naslonjalo zadnje klopi zloženo. Ni sporno – praktičnost obeh prtljažnikov je malenkost zanemarjena.

Motor, bencinski štirivaljnik, ima v obeh enako gibno prostornino, je pa v CX-30 bistveno zmogljivejši. V limuzini je v kombinaciji s 6-stopenjskim ročnim menjalnikom na meji zmogljivosti – če hočeš vzdrževati nekaj višje potovalne in siceršnje hitrosti, je dela z njim precej. Pozna se, da ni nobenega pomagala, nobenega puhala, tako kot pri konkurenci,

Mazda pač vztraja pri atmosferski klasiki in še čem. Vsaj nekoliko preseneča poraba – ta je v CX-30, čeprav ima na svojem kontu kar 47 kW/64 KM več, da je masa oziroma teža večja in da je avto višji, večja za 0,3 ali 0,4 litra. Seveda je marsikaj odvisno od voznika, načina vožnje, okoliščin ipd., toda razlika je vendarle skromna in občutno v prid CX-30. Končna hitrost pri obeh je skoraj enaka, križanec kljub večji višini neobčutljiv na kakšen bočni veter, podvozje brez bistvenih razlik.

Je možno, da tisti, ki se ogrevajo za klasično limuzino, prestopijo v tabor, ki ima v ospredju križanca? Morda, v zadnjem času vse pogosteje. Razlika osem tisoč evrov (pri testnih avtomobilih) v korist limuzinske mazde 3 verjetno le ni nepomembna.