(TEST) EQA je najmanjši električno gnani mercedes-benz

Skoraj štiri metre in pol dolg avtomobil vsaj na stari celini ni majhen, a to seveda ni nikakršna hiba. Njegove mere izvirajo iz dejstva, da gre pravzaprav za elektrificirano različico športno-terenskega GLA, kar pomeni, da si delita platformo (MFA2) in še kup drugih sestavnih delov.

Za kupca je seveda pomembno le dvoje: prvič, da nosi za serijo EQ značilno masko na prednjem delu in značilne zadnje luči; in drugič, da gre za električen pogon. V preostalem je podobnost z GLA očitna, a le ob zelo pozornem pregledu karoserije.

EQA je v primerjavi z GLA za pet centimetrov daljši, enako širok in za pol centimetra višji, od tal pa je oddaljen za 18 centimetrov. Ne gre pa spregledati razlike v prtljažniku, ki je pri EQA za 40 litrov manjši kot pri GLA. To je pri električnih avtomobilih še posebno pomembno, saj je treba tja pospraviti vsaj en polnilni kabel …

Tisti, ki je domač s klasično gnanimi benzi z v osnovi prednjim pogonom (od razreda A do CLA ter GLA in GLB), se bo hitro znašel tudi v EQA, saj je marsikaj, začenši z armaturno ploščo, merilniki in volanskim obročem, enako ali vsaj podobno. EQA pa navduši s krmilnikom za info-zabavni sistem (ki je v novih avtomobilih vse bolj redek) in s klasičnimi stikali na volanskem obroču (ki so pri novejših benzih zelo radi tudi občutljivi za dotik in pomik), preseneti z gumbi za električno nastavitev sedežev na vratnih oblogah (ki je po nenapisanem pravili domena dražjih benzov) in malce razočara s prenizkimi zunanjimi ogledali (EQC je vendarle visok športni terenec), s preveč trde (cenene?) plastike (predvsem na vratnih oblogah, a ne le tam) in z nekaterimi podatki, namenjenimi vozniku, izpisanimi z majhnimi in tankimi znaki.

V splošnem je notranjost vseeno videti skladna in očesu prijetna, v veliki meri na račun čedne armaturne plošče z napetimi (vbočenimi in izbočenimi) površinami. Ko gre za prostornost, občutek malce vara, saj se zdi EQA na zunaj večji, kot v resnici je, posledično pa človek pričakuje tudi več notranjega prostora. A kljub temu povsem zadovolji prostorskemu udobju tudi na zadnji klopi.

EQA je prijeten, lahkoten in nestresen v vožnji ter uživaški v smislu neobremenjujoče vožnje. Zasluga gre tudi na račun pogona, ki je v primeru te (osnovne) različice prednji. Motornih gladko krmiljenih 375 njutonmetrov je razlog za odlično prožnost do 100 kilometrov na uro, kar pomeni netežavna prehitevanja, njegovih 140 kilovatov pa bi zagotovo dopustilo večje hitrosti od 160 kilometrov na uro, tako da se bo treba navaditi, da se boste morali umakniti tudi kakemu staremu dizelskemu dostavniku.

Razmeroma visoko nasajeni in preko dveh ton težki EQC se pri zmerni vožnji lepo pelje skozi ovinke, pri stopnjevanju pa se hitro začuti velika masa, kar ne daje dobrega občutka. Zapisano gre morda tudi na račun zimskih gum, ki pri 30 stopinjah Celzija v ovinkih seveda ne zmorejo večjih bočnih obremenitev.

Zanimiva pri EQA je poraba; ne glede na vrsto ceste (mesto, avtocesta) se poraba giblje okoli 21 kilovatnih ur na 100 kilometrov, kar v praksi pomeni dobrih 300 kilometrov dosega. Za kaj več dosega se je treba precej potruditi, saj EQA, čeprav najmanjši EQ, vendarle ni tako majhen avtomobil.