Niso bili premiki, pač pa umiki. Politiko zapuščata dva zvezdniška politika, nekdanji avstrijski kancler Sebastian Kurz, poslovilno svečanost pa so sinoči priredili nemški kanclerki Angeli Merkel.
Čeprav oba prihajata iz konservativnih strank, njuna karierna geneza ne bi mogla biti bolj različna. Merklova je do vrha segala postopoma s trdim delom, ki ga je začela kot nekdanja Kohlova punčka za vse. Pri Kurzu je šlo meteorsko. Že pri rosnih 24 letih se je današnji 35-letnik kot državni sekretar za integracijo zasidral v vladi, kjer je nato postal najmlajši zunanji minister in najmlajši avstrijski kancler. Dvakrat zapored! Kurz je bil resnični čudežni deček avstrijske politike, ves kot iz škatlice z nedolžnimi nasmeški zaželen zet avstrijskih volivk. Njegova Ljudska stranka je namreč potrebovala svež veter, nove obraze in Kurz se je pojavil kot naročen. Zdelo se je, da je ni stvari, ki mu ne bi uspela. Še celo tradicionalno črno barvo stranke mu je uspelo spremeniti v turkizno modro.
Toda v tej slepeči karieri je bilo nekaj znamenj, da vse ne poteka idilično. Okoli Kurza so se zbirali mladi povzpetniki, stremuhi kot on, in so delovali kot kakšna klika. Še sami so se poimenovali po rimski cesarjevi gardi pretorijanci. Čeprav niso imeli potrebnih kvalifikacij, tudi Kurz je zgolj večni študent prava, so si vehementno delili slavo, vpliv in seveda pozicije, ki prinašajo mastne denarce. Do tekmecev pa niso poznali usmiljenja. Prav ta škandal je sedaj prišel za Kurzem. Oktobra je moral odstopiti kot kancler, ker je njegove in rabote prijateljev začelo preiskovati tožilstvo za pregon gospodarskega in korupcijskega kriminala. Od leta 2016 in vsaj do leta 2018 je predvsem dnevniku Österreich namenil okoli 1,3 milijona evrov davkoplačevalskega denarja. Denar je šel za nakup oglasov. V zameno so objavljali Kurzu naklonjene zapise in prirejene izide javnomnenjskih anket. S temi ponaredki se je Kurz hotel neskrupulozno odkrižati predhodnika na mestu predsednika stranke in kanclerja Reinholda Mitterlehnerja. Kar mu je - zdelo se je tedaj - sijajno uspelo.
Kurz je torej odstopil kot kancler, vendar je sprva še ostal šef stranke in njen poslanec. K odstopu ga je takrat nemara prepričal nagovor avstrijskega predsednika Alexandra Van der Bellna na ORF: "Imamo krizo vlade in nikakor ne krize države, saj naš ustavni sistem ostaja nedotaknjen, tako kot funkcionira delitev oblasti na izvršno, zakonodajno in sodno. Do odločitve sodišča velja domneva nedolžnosti. Vendar od politikov pričakujem nekaj drugega, saj imajo tudi državljani Avstrije pravice. Med temi je tudi pravica, da imajo operativno vlado." Sedaj se Kurz umika še iz vseh drugih političnih funkcij. Zatrjuje, da bo na sodišču dokazal svojo nedolžnost. Prav. Vendar je s svojim umikom že dokazal, da spoštuje pravno državo in neodvisnost sodstva, kot pritiče razviti demokraciji, čeprav ga je nagibalo k iliberalizmu.
Kanclerka Merklova pa je že pred leti izjavila, da se ne bo poslovila "kot politična črepinja". Umika se, ker ve, kdaj je treba oditi, čeprav bi nemara, če bi kandidirala, znova zmagala.
Oba umika nam vsak na svoj način govorita, kaj je to demokratična politična kultura.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
