Znanje imamo, potrebujemo še razum

Andreja Kutin Lednik
31.12.2020 03:30
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
EPA

Tragedija na območju Petrinje je v vsem slabem, ki ga je povzročil potres, sprožila tudi humanitarni val. Morda še večjega, ker je potres prestrašil najširšo okolico, nenavadno premikanje tal je namreč fenomen, ki res pošteno načne živce. Prostovoljci in drugi sočutni ljudje daleč naokrog so organizirali pomoč na številne načine in človeštvo je v tem obupnem letu pokazalo svetlo plat. Zanimivo, zdi se, da je tragedija covid zaradi svoje nevidne in tihe narave sprožila bistveno manj sočutja, pa čeprav gre za realno in nadvse nevarno pretnjo. Po potresu pa kot da bi po tem utrujajočem letu potrebovali signal, da smo še, da zmoremo.

A pri obeh gre v bistvu za naravni nesreči, resda je pri izvoru pandemije precej asistiral človek s svojim neodgovornim ravnanjem z divjimi živalmi, s potresi pa človek nima praktično nič, a obe sta velikanski opozorilni znak, da se postavljanje človeka, kaj šele denarja, v središče vesolja na izplača.

Dejstva so preprosta. Wegenerjeva teorija o tektoniki litosferskih plošč je stara že pol stoletja in bolj kot katerakoli druga teorija je dokazala, da je prav vse na tem planetu povezano v en sistem, rešila je številne uganke in svet je po tej teoriji postal nekako manjši. Ob objavi svoje teorije je avanturist, ki ga je zanimala narava nasploh, postal tarča kritik, njegovim sodobnikom se je zdelo nepredstavljivo, da bi se kontinenti lahko premikali naokrog. Sedaj je že vsaj pol stoletja jasno, da teorija drži, natančno so izrisane meje kontinentalnih plošč in prelomnice, kjer je dinamika večja kot drugje, celo bolj ali manj uspešni poskusi napovedi se pojavljajo, jasno je, da lahko premiki na enem koncu sveta sprožijo premike v skorji čisto drugega kontinenta. Vse to so znanstveniki dognali, izdelali modele, zapisali, izrisali. Znanja je torej na pretek, imamo vrhunske opazovalnice, strokovnjake. A kot je za čas turbokapitalizma še kako značilno, počasi a vztrajno usihajo proračuni naravoslovnih dejavnosti, nekako neopazno pa posledično izginjata tudi pripravljenost na tovrstne nesreče in razumevanje mehanizmov delovanja. Čeprav se vse več ljudi zateka k naravi, zavrača umetno in časti vse, kar je naravnega, se zdi, da nam je vse manj jasno, kaj narava sploh je in kako korenito smo jo spremenili. Sentimenti prepogosto zamenjajo razum, ko pa nam razum skuša kaj dopovedati, iščemo kratkoročne rešitve. Narava so tudi potresi, poplave, plenilec, ki lovi plen.

In narava nam ne zadaja udarca, levi kroše si zadajamo sami, ko pozabljamo na dejstvo, da smo le delček na planetu, in pozabljamo na osnove, ki so jih za nas pridelali naravoslovci širokega spektra v 20. stoletju. Pa seveda na redno in dosledno zaščito pred naravnimi nesrečami.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta