Saša Britovšek
Zoran, v kateri izmed starih skladb ste se s fanti najbolje ujeli, ali pa še bolje, so morda oni našli kakšno, ki jim je napisana na kožo? So tudi legendarne uspešnice vzeli za svoje, zdaj ko z vami delijo oder?
Koliko je vaša glasba še vedno neposredna in glasna, sploh kar se sporočilnosti vaših zgodb tiče? Nekoč Franzi niso šparali jezika. Nove generacije glasbenikov se ne odločijo pogosto za stihe, ki nosijo družbena sporočila.
Tudi album Ladja norcev vas je ponesel na slovenske odre. Kakšno je v teh časih koncertno vzdušje pri nas? Zadnje čase se tukaj ustavljajo velike svetovne zvezde, a kako je z delom domačih izvajalcev, čutite še zadovoljivo priljubljenost in zaželenost?
Trinajstega aprila v SNG Dramo Maribor prihajate tako rekoč brez elektrike kot Akustični Lačni Franz. Kakšen je užitek ob tovrstnih nastopih? Verjetno vas popelje čisto drugam kot električni rock'n'roll?
Ob kombinaciji poeta in pisatelja bi človek rekel, da se v akustičnem glasbenem večeru še najbolje združita ti dve vaši poslanstvi.
Se vam zdi, da koncert v rodnem mestu spremlja svojevrstna nostalgija? Kako jo občutite, radi obujate spomine?
Lani ste tudi izdali knjigo kratkih zgodb Dno nima dna in tam smo zasledili opis avtorja tudi z besedami Balkanec po duši. Kako doživljate tega Balkanca?
Se zgodbe in zamisli že kopičijo tudi za novo literarno delo? Ali jih trenutno raje prelivate v nove skladbe, saj ... kaj bi vaše pesmi brez slikovitih zgodb?
Intervju je bil objavljen v reviji STOP.
