(GLOSA) Tokio? Pariz? Najboljše je doma

Včasih pozabljamo, da je prav doma najlepše in najboljše, najbolj pristno, ker gre za znoj in žulje znancev ter prijateljev in ker pač tu včasih še živimo brez zategnjenih pravil, kot ga z akreditacijami in protokoli zahtevajo velika tekmovanja. Na njih smo novinarji večkrat oropani vpogleda v zakulisje, bralci pa osiromašeni kakšne žmahtne zgodbe. Te nam dajo vedeti, da dokler bo pri ljudeh, ki sodelujejo na igriščih, ob njih in na tribunah, veliko pozitivnih čustev in zanosa, se nam za svetlo športno prihodnost slovenskega življa ni treba bati.

Toliko, kot ga je bilo na primer na Hardeku, kjer so ormoški rokometaši proti islandskemu Selfossu dosegli zgodovinsko prvo zmago na mednarodnem prizorišču in kjer so se proti švicarskem Suhr Aarauu častno poslovili od evropskega pokala. Niso le navijači Ultrasi, najbrž podkrepljeni z žlahtno kapljico (na transparentu imajo zapisano "pijemo iz principa"), tisti, ki so vlili dodatno moč svoji ekipi ter nagnali strah in trepet v kosti tekmecev. Okej, ko je eden od teh za "ripstoli" vletel za zapisnikarsko mizo, uradnemu napovedovalcu odvzel mikrofon in se zadrl "Gremo, Ormož!", se je gostujoča klop zdrznila, a ko je - nič hudega mislečega - nepridiprava v transu predsednik domačega kluba zgrabil za ovratnik, ki mu je čvrst prijem ostal še od časov na parketu, še meni ni bilo več vseeno. Saj mu je lepo pojasnil, da bi jih lahko doletela kazen delegata, a v meni je pritisk popustil šele, ko je proti meni nepričakovano nedolžno skomignil z rameni.

Takrat sem se spomnil, da je taisti predsednik na prejšnji tekmi pomagal z masiranjem, ko so njihovega prvega ostrostrelca mučili krči in je nemočno obležal, v projekt "oživitve" pa so se vključili še številni drugi. Spomnim pa se tudi, da ima ta del Prlekije z bendi in zloglasnim Unterhundom neuničljivo uporniško, rokersko dušo in rokomet kot eden najbolj možatih športov tja najbrž ni zašel in se zasidral po naključju. Kar je v teh norih časih, ko je za moške vse bolj kul biti kot njihove boljše polovice, zagotovo voda na mlin vinarjev. In zato verjamem, da niti v Evropi še niso rekli zadnje.