(INTERVJU) O pravicah kupcev novih in rabljenih avtomobilov v času, ki je precej nenavaden

Dobavni roki so se zelo podaljšali, cene so se povišale. Ima kupec ali v vašem primeru potrošnik kakršnokoli možnost kot to, da počaka in se sprijazni z vsem?

Kupec mora takrat, ko naroči avto, pogledati, ali je na pogodbi zapisan rok dobave. Če prodajalec rok zamudi, mora določiti primeren dodatni rok za izpolnitev pogodbe. Če prodajalec tudi v tem roku ne dobavi vozila, lahko odstopi od pogodbe. Potrošnik pa lahko v nekaterih primerih odstopi od pogodbe takoj, če je pred sklenitvijo pogodbe prodajalca obvestil, da je dogovorjeni rok bistvena sestavina pogodba, ali pa, če prodajalec zavrne dobavo vozila. Vendar je to zelo redko, običajno je v pogodbi zapisan informativni, okvirni rok dobave. Če kupec odstopi od pogodbe, dobi nazaj morebiten avans, zahteva lahko tudi obresti, in s tem je vse skupaj končano. Toda avtomobila nima. Avtomobilske salone smo obiskovali konec poletja in že tedaj so trgovci povedali, da se dobavni roki podaljšujejo, zato so bili pri napovedih zelo previdni.

Kako je s cenami? Te ostanejo iste ali podobne?

Cena, ki je zapisana v pogodbi, mora veljati ne glede na dolžino dobavnega roka ali zamude pri dobavi. Prodajalec cene ne more enostransko spreminjati, morebitne splošne pogodbene pogoje, ki bi mu to omogočali, pa je treba presojati z vidika nepoštenih pogodbenih pogojev.

Ali morda ugotavljate, da kupci, torej potrošniki, pa ne le pri avtomobilih, bolj podrobno in natančno preberejo pogodbe, ki jih podpišejo? V preteklosti je bil to problem oziroma pomanjkljivost.

Dobro vprašanje. Upamo, da je tako. Vendar se mi zdi, da smo kot potrošniki še vedno preveč zaupljivi. Dokler je vse v redu, to še gre. Ko se pojavi problem, pa ni jasno, kaj je treba narediti. Treba je imeti čim več informacij in čim več mora biti zapisano. Kot sem prej rekel, da mora potrošnik prodajalcu določiti primeren dodatni rok za izpolnitev, naj to naredi pisno, lahko je to tudi e-mail, in postavi konkreten rok v dnevih ali z zapisom datuma. Pogovore po telefonu in morebitne obljube, ki se ne uresničijo, je težko ali nemogoče dokazati.

Kako je pri nakupih rabljenih avtomobilov, pa ne pri velikih in znanih prodajalcih avtomobilov, kjer je možnosti za morebitne nepravilnosti in težave kljub vsemu manj?

Tukaj imamo vsaj dva problema. Prvi je v primeru, ko je nekaj narobe z avtomobilom in se prodajalec izmika odgovornosti, drugi pa, ko ni dobavljen avtomobil, ki smo ga naročili. Ta trg je precej razbit, zelo pogosto se zgodi, da ljudje kupijo avto brez tako imenovane zgodovine, ko ni nobenih dokumentov, ali je bilo vozilo servisirano in kje, kdo ga je vozil, ali ima res toliko prevoženih kilometrov, kot kaže števec, ipd. V tem primeru svetujemo – roke stran. Morda bo avto, ki ima ustrezno dokumentacijo, nekaj dražji, toda kupec ve, kaj dobi. Pri rabljenih avtomobilih imamo tudi več načinov nakupa. Prvi je prodaja-nakup med dvema fizičnima osebama preko oglasa ali kakorkoli že. V tem primeru je takoj jasno, ali ima prodajalec ustrezno dokumentacijo. Pametno je avto seveda preskusiti, ga morda zapeljati na kakšen pregled ipd., saj garancije ali stvarne napake tu ne moremo uveljavljati. Druga možnost je nakup pri registriranem prodajalcu, ki ima avtomobile v zalogi. Tukaj velja obvezna garancija najmanj mesec dni, hkrati pa imamo možnost uveljavljanja tako imenovane stvarne napake, ki se pokaže v enem letu od nakupa. To je napaka, ki je obstajala že v času nakupa. Tukaj ne gre za to, da so recimo pnevmatike obrabljene ali pa da sklopka ne deluje pravilno. Stvarna napaka bi lahko bila v primeru, da se pnevmatike nepravilno obrabljajo, ker je nekaj narobe s podvozjem. Pri tem se šteje, da je napaka obstajala že v času izročitve, če se pojavi v prvih šestih mesecih, in je torej dokazno breme na prodajalcu, kasneje pa mora to dokazati potrošnik. Ko uveljavlja stvarno napako, se potrošnik sam odloči, kateri zahtevek bo izbral: odstop od pogodbe, popravilo ali sorazmerno znižanje kupnine, medtem ko pri rabljenih vozilih zamenjava avtomobila z enakim ni mogoča, razen če bi se stranki dogovorili o zamenjavi za drugo vozilo.

Kako pa kupec dokaže stvarno napako?

Iz prakse vidimo, da pogosto žal le s sodnim izvedencem oziroma strokovnjakom, ki ga je treba seveda plačati. Je pa tako, da je slovenski potrošnik na papirju načeloma kar dobro zaščiten, toda ko se pojavi problem, ko začne podjetje oziroma prodajalec oporekati, mora imeti kupec zelo dobre dokaze, da uspe. Potrošniki se lahko v primeru spora obrnejo na tržni inšpektorat. Če v tem postopku niso uspešni, jim ostane le še sodišče.

Obstajata še dve možnosti.

Tretja možnost je nakup v tujini, ko nekoga zgolj pooblastimo, da za nas pripelje avto iz tujine. V tem primeru je ta zgolj posrednik, zelo megleno je, kako je z odgovornostjo. Če je kaj narobe, ne more biti kriv posrednik, pač pa tisti, ki nam je avto v tujini prodal. To vrsto nakupa zelo odsvetujemo. Tukaj je veliko možnosti, da je kaj narobe. Četrta možnost pa je nekakšna mešanica vseh treh variant - da nam nekdo ponudi avto, ki ga bo za nas kupil in pripeljal iz tujine. V bistvu kupec ne izbira avtomobila, pač pa to opravi nekdo drug. Tudi tukaj je treba biti zelo previden. Svetujemo, da se je treba natančno pozanimati, ali je le posrednik ali pa nastopa v vlogi prodajalca. Pogosto se izkaže, da gre zgolj za posredovanje, kar je enako kot v tretjem primeru. Načeloma pri rabljenih avtomobilih prav zaradi tega svetujemo nakup pri fizični osebi, če je le na voljo ustrezna dokumentacija, ali pa pri registriranem prodajalcu.

Katere napake oziroma nepravilnosti, ki so lahko tudi goljufije, se po vašem najpogosteje pojavljajo pri rabljenih avtomobilih?

Nepravilnosti pri številu prevoženih kilometrov so najbolj pogoste. Gre za tako imenovane prevrtene kilometre. To je nepravilnost, ki jo je treba prijaviti policiji, saj je to lahko kaznivo dejanje. Obenem pa potrošnik lahko uveljavlja stvarno napako, saj vozilo nima dogovorjenih lastnosti. Tukaj obstaja problem, saj je veliko načinov, kako to ugotoviti, pa hkrati tudi veliko načinov, kako to prikriti. Še enkrat: prav zaradi tega je dobro, da ima prodajalec ustrezno dokumentacijo. Na vsakem servisu recimo zapišejo število prevoženih kilometrov in podobno. Če se prodajalec izogiba jasnim odgovorom, je že to dokaz, da nekaj ni v redu.

Prej omenjene prevrtene kilometre v nekaterih državah ostro sankcionirajo, pri nas očitno ne. Ker je to najbolj pogosta »napaka« pri prodaji rabljenih avtomobilov, bi bilo morda prav, ko bi bilo kaznivo dejanje, pa verjetno ni.

Lahko gre za kaznivo dejanje goljufije, seveda ob izpolnjenih vseh zakonskih predpostavkah kazenske odgovornosti. Lahko gre tudi za prekršek, ki je opredeljen v zakonu o motornih vozilih, kjer je v 51. členu zapisano, da se "z globo 1000 evrov kaznuje lastnik vozila, če se ugotovi manipulacija kilometrskega števca z namenom zmanjšanja ali napačnega prikaza prevožene razdalje, če je zanjo vedel". Poleg tega imamo Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, ki med nepoštene prakse šteje tako podajo neresničnih informacij kot opustitev bistvenih informacij, zaradi česar potrošnik sprejme odločitev o nakupu, ki je sicer ne bi. Vedno se čudim, ko opažam, da je na voljo veliko rabljenih vozil z ogromnim številom prevoženih kilometrov - 80 ali 100 tisoč v dveh ali treh letih. Slovensko letno povprečje je nekako 15 ali morda 20 tisoč prevoženih kilometrov. Razumem, da je mogoče z avtom višjega razreda, še zlasti službenim, prevoziti veliko kilometrov, vem tudi, da je vmes veliko iz tujine uvoženih vozil, vendar je vse skupaj precej nenavadno.

Zveza potrošnikov Slovenije je sodelovala pri vložitvi odškodninskega zahtevka oziroma tožbe slovenskih lastnikov spornih Volkswagnovih vozil, povezanih z afero Dieselgate. Kaj je sedaj s tem?

Tožba je vložena na sodišču v nemškem Braunschweigu. Postopek trenutno stoji, dokler se na vrhovnem sodišču ne rešijo določena pravna vprašanja, na primer, ali tožnik lahko zastopa potrošnike s prebivališčem v drugih državah. Pogrešamo proaktivni pristop Volkswagna, h kateremu sta ga septembra pozvala tudi Evropska komisija in mreža nadzornih organov za varstvo potrošnikov. Za nemške potrošnike je Volkswagen v letu 2020 sklenil poravnavo, vendar pa še naprej zavrača povračila potrošnikom iz drugih držav. V takšnih primerih ne bi smelo biti pomembno, kdo in kje je sporni avto kupil.