Zgodba o nafti nič nima prav dolge brade in je predvsem rezultat silovitega boja med največjimi igralci na tej sceni – Savdsko Arabijo, Rusijo in ZDA, deloma tudi članicami združenja proizvajalcev nafte Opec. Da bi bila cena nafte tolikšna, da pokrije stroške črpanja in prinese zaslužek, morata biti ponudba in povpraševanje kolikor toliko usklajena. Ta aksiomski zakon posla s črnim zlatom so prej omenjeni igralci zadnje čase silovito kršili: črpali so veliko več, kot je trg potreboval, in s tem preskušali politične, fiskalne in seveda gospodarske meje posameznih ekonomij. Najprej so morali popustiti Američani, kajti njihovo pridobivanje nafte je bistveno dražje. Savdska Arabija in Rusija sta najprej napenjali lok, nato je na sceno nenadoma stopil povsem neznan igralec – koronavirus. Bliskovito je ustavil življenje na skoraj vsej obli ter zmanjšal porabo nafte in potrebo po njej. Nenadoma je je bilo dovolj in preveč celo za skladiščenje. In tako se je lahko zgodila – resda predvsem v ZDA, drugje pa bistveno manj – nafta nič. In kje je zavajanje oziroma lažno upanje?
Nafta – bodisi kot dizel bodisi kot bencin – je še vedno osnovno pogonsko gorivo avtomobilov in drugih motornih vozil. Predstavlja stalen in tudi osnovni strošek pri njihovi uporabi, zato je cena nafte pomembna postavka vsakega proračuna. Nafta nič bi torej lahko pomenila, da se bomo tudi pri nas vozili ceneje kot še pred časom. Saj se, ampak bistveno manj, kot bi se zdelo ob elementarnem razumevanju novice o nafti, ki jo plačajo prodajalci, ne pa kupci. Vse, kar pride na trg, je obremenjeno z davkom. Ta pri nas pomeni skoraj 60 odstotkov cene bencina in le nekaj odstotkov manj dizelskega goriva. Sestavlja ga šest dajatev, kar pomeni, da cena nafte ni najpomembnejša. Prav davki (ob drugih prispevkih) so najpomembnejši vir državnih prihodkov (proračuna). Če bi se torej hoteli občutno ceneje voziti bodisi na bencin bodisi na dizelsko gorivo, bi se morale znižati dajatve. To pa je v časih, ko država namenja orjaški denar za saniranje posledic pandemije, čista utopija. Kot nafta nič.