Paradoks

Enako je bilo z gorivom: na oni strani Atlantika je bil (in je še) bencin prepoceni, da bi se vozili na dizel ali kaj drugega (razen pri težkih gospodarskih vozilih), stara celina se je začela priklanjati prav dizlu, Japonska ga je zavračala in se vse bolj ogrevala (tudi) za hibridni pogon. In potem se je rodil sloviti Dieselgate.
Avtomobilska Evropa že od leta 2015, ko je izbruhnil škandal, obrača hrbet dizelskim avtomobilom. V nekaterih državah je bil pred tem njihov delež skoraj 70-odstoten, lani se je v EU komaj obdržal nad tridesetimi odstotki. V času nastanka Dieselgata se je začela rojevati nova evropska okoljska avtomobilska zakonodaja. Nastal je tudi novi standard merjenja izpusta CO2 in porabe goriva WLTP, ki je radikaliziral okoljske zahteve. Mesta so začela zapirati posamezne predele in ulice za avtomobile z dizelskimi motorji, CO2 je postal najbolj problematičen toplogredni plin.
Temu je sledila tudi zakonodaja, ki je postavila vrsto datumskih mejnikov. Prvi začne veljati čez dva tedna in deset mesecev: na prvi dan novega leta bo smel biti povprečni izpust CO2 v letošnjem letu prodanih osebnih avtomobilov vsake tovarne le 95 gramov na kilometer (g/km) vožnje. Statistika kaže, da je bil lani povprečni izpust tega plina v Evropski uniji višji od 120 g/km; pri eni izmed uglednih in znanih evropskih avtomobilskih hiš priznavajo, da je bil lani pri njihovi avtomobilski floti višji od 130 g/km. Kako ustreči zakonodaji?
Ta hip se zdi to misija nemogočega. Električni baterijski avtomobili in priključni hibridi kot nekakšni čudežni rešitelji so lani navdušili samo tri odstotke evropskih kupcev! Tudi če bi jih bilo letos desetkrat več, kar se ne more zgoditi, jim tovarne ne bi zmogle ustreči. Pa tudi če bi se to posrečilo, bo cilj še zelo oddaljen. In tako znova prihajajo na površje preganjani dizli: v njihovem izpustu je bistveno manj gramov CO2 kot v bencinskem. Če bi se krivulja evropskega posla z dizelskimi avtomobili občutno povečala, kar je tržno izvedljivo, bi bilo teh usodnih 95 g/km precej laže dosegljivih. Bo torej dizel, ki je doživel in še doživlja evropski pogrom bibličnih razsežnosti, rešil evropsko okoljsko zakonodajo? Morda. In to bo paradoks prve vrste.