Predsednik, maršal, poveljnik, vse naslove je nosil doživljenjsko. Človek, ki je slavil v drugi svetovni vojni in razpadlo kraljevino Jugoslavijo znova povezal na nekih novih, povsem drugačnih temeljih. Socialističnih, komunističnih, če vam je ljubše. A bili so temelji, ki so držali. Človek, ki s(m)o ga imeli radi vsi. Legenda.
Še danes se spomnim tiste sončne nedelje 4. maja leta 1980. Kot najstnik sem strastno navijal za nogometni klub Crvena zvezda iz Beograda in takrat, bilo je okrog tretje ure, so moji zvezdaši igrali derbi proti Hajduku na splitskem Poljudu. Tekmo so nenadoma prekinili, uradni napovedovalec je sporočil: "Umrl je tovariš Tito." In čeprav smo žalostno vest pričakovali že dlje časa - Tito se je že nekaj mesecev zdravil v Kliničnem centru v Ljubljani -, je sledilo nekaj neponovljivega. Večina igralcev je jokajoč popadala po tleh, jokal je nabito poln stadion z več kot 50.000 gledalci, jokalo jih je nekaj milijonov pred televizijskimi sprejemniki. In potem se je nenadoma zaslišala pesem. Najprej sramežljivo, že čez nekaj sekund so prepevali vsi: "Druže Tito, mi ti se kunemo …" Pa ne le na splitskem stadionu. Takrat, tistega nedeljskega popoldneva, je jokala in prepevala vsa Jugoslavija. Vedeli smo, da se je zaključilo neko neponovljivo obdobje, politični eksperiment, ki mu stežka najdeš enakega v svetovni zgodovini.
Pet žena
Žal so dogodki v naslednjih letih zelo hitro potrdili trditve, da sta Jugoslavija in Tito pravzaprav enoznačnica. Nič več se ni dalo držati skupaj vse bolj nacionalistično nastrojenih republik, ki v svojem bistvu niso imele preveč skupnega. Povezovali so jih Titov duh, Titove zamisli, Tito sam. Bil je vodja, ki so ga vsi poslušali, človek, mimo katerega ni bil sprejeta nobena resna odločitev. Tisti, ki je, ko je bilo najbolj hudo in je državi grozil ta ali oni zlom, odšel na eno od svojih znamenitih turnej in se vselej - prav vselej! - vrnil z ustreznimi rešitvami. Pa naj so bile to sposojene milijarde, za katere se je tako ali tako vedelo, da jih nikdar ne bomo vrnili, ali neki nov politični sporazum. Kako je znal plesati med velikimi! Spretno je vselej povlekel asa iz rokava in njegova Jugoslavija je prebrodila še eno krizo.
Šele precej pozneje so na dan prišli tudi podatki o Titovem osebnem življenju. Ne le okrancljane, strogo cenzurirane biografije, ki so jih smeli objavljati za časa njegovega življenja. Potihoma so na plan pricurljale tudi novice o Titovem despotskem življenju, sploh za časa Jugoslavije, ko sta si s soprogo Jovanko zgradila življenje, dostojno najbogatejših ljudi na svetu. Tito, čeprav skromen, je znal uživati. Dragi predmeti, luksuzni kraji, luksuzni hobiji. Pri hrani je bil vzdržen, najraje je imel težko, močno hrano, ki jo je bil deležen v otroštvu. Zato pa dekleta, ženske, žene! Če kje, potem je bil tovariš Tito nenasiten na tem področju.
Josip Broz - Tito je bil rojen leta 1892 v Kumrovcu, mestecu ob reki Sotli na hrvaško-slovenski meji. Oče je bil Hrvat, mati Slovenka. Josip se je kot najbistrejši med brati in sestrami (v družini je bilo petnajst otrok) smel podati v šole. Izučil se je za takrat spoštovan poklic ključavničarja in se že mlad podal po svetu. Prva svetovna vojna ga je ujela v Avstriji, kmalu se je znašel na ruski fronti, bil je ujet in poslan v Sibirijo.
Polka
Politika ga je privlačila že kot mladeniča, aktivno je sodeloval tudi v oktobrski revoluciji. In čeprav njegova vloga in poteze iz tistega časa niso najbolj jasne, je dejstvo, da si je iz Sibirije pripeljal mlado ženo. Pelagija Belousova - Polka je bila še deklica. S Titom sta se spoznala leta 1917, ko je štela komaj 13 pomladi (on 25), poročila sta se tri leta pozneje, ko sta se tudi preselila v Zagreb. Iz revščine v še večjo revščino. In vendar je njuna ljubezen cvetela, zveza pa dolgo vzdržala. Polka je Titu rodila pet otrok, a je preživel le Žarko (dva sta umrla že pri porodu, dva pa še kot dojenčka). Tito je delal, vzdrževal družino in našel čas še za politiko. Kmalu so ga pritegnile komunistične ideje, postal je aktivist, sčasoma vse pomembnejši in vse višje v hierarhiji mlade stranke. Lepo mlado Rusinjo je sicer oboževal, a mu je zanjo ostajalo vse manj časa.
V zvezi je dokončno počilo leta 1928, ko so Tita za dlje časa zaprli. Polka se je stežka preživljala, vse več preglavic ji je povzročal tudi neukrotljivi Žarko. Končno se je leta 1929 odločila, da ima vsega dovolj: Tita, Jugoslavije, revščine. Vrnila se je domov v Rusijo, kjer si je z leti zgradila novo življenje. Žarka, ki ga nikakor ni uspela ukrotiti, je oddala v neki mladinski dom, kjer je bil bolj ali manj prepuščen sam sebi.
Anna
Tito je medtem odslužil kazen, a žene in sina ni več našel doma. Še bolj se je vrgel v politiko in se tudi vse bolj prebijal v ospredje. Bil je izredno simpatičen človek, karizmatičen in dekleta so rada pogledovala za njim. Nič ne vemo o njegovih avanturah v letih po razpadu prvega zakona. Vemo le, da je leta 1935 med delovnim obiskom v Moskvi (po naključju?) srečal Polko (takrat že poročeno z drugim) in izvedel tudi za kruto usodo, ki jo je namenila njunemu sinu. Ker sam ni imel časa za sinovo vzgojo, je poiskal praktično rešitev. Na hitro je pregovoril mlado komunistično kolegico, takrat 21-letno Nemko Anno Koenig, ki je v kominterni delala pod psevdonimom Lucija Bauer. Anna naj bi prevzela vlogo Žarkove matere, na kar je, očitno zaljubljena do ušes, tudi pristala. O Anni Koenig ne vemo dosti. Tito se tega zakona ni rad spominjal, nekaj kolegov iz tistega časa pa je znalo povedati, da je bila prava lepotica. Germanski tip, takšen, ki je Jugoslovane tako ali tako vselej privlačil. A Titova sreča z Anno ni trajala predolgo. Mlada Nemka je bila zagrizena komunistka, a menda tudi vohunka v korist svoje domovine. Česa takega pa takratni sovjetski voditelj Stalin seveda ni znal prenašati. Anno so ujeli, jo na hitro obsodili in jo po hitrem postopku tudi likvidirali. Tito je preživel vse obtožbe o sodelovanju, iz tistega časa pa krožijo tudi številne zgodbe o Titovi povezanosti s sovjetskimi tajnimi službami. In tudi teorije zarote, ki namigujejo, da so tudi pravega Tita skupaj z mlado ženo takrat ubili, na njegovo mesto pa postavili dvojnika, ki naj bi plesal po sovjetskih notah.
Kakorkoli že, Tito, pravi ali ne, se je čez nekaj let zavihtel na čelo Komunistične partije Jugoslavije. To so bila leta izredno intenzivnega političnega dogajanja, za Tita pa tudi osebnega pretresa. V njegovo življenje je namreč kot furija vstopila prelepa Mariborčanka, dekle nemškega meščanskega rodu, izobražena in omikana Herta Haas.
Herta
Herta je bila sicer rojena (1914) v Slovenski Bistrici, a se je njena družina hitro preselila v Maribor, kjer je v Tomšičevi ulici preživela tudi mladost. Nad komunističnimi idejami se je navdušila že v Mariboru, kjer je obiskovala realno gimnazijo, povsem pa si jih je prisvojila med študijem na Višji komercialni šoli v Zagrebu. Tam je postala tudi aktivistka. Bila je mlada, lepa, zagrizena komunistka, zato ne čudi, da je vodji KP Josipu Brozu kmalu padla v oči. Tito je bil precej starejši (22 let), a to njune zveze ni motilo. Strastna ljubezen je dosegla vrh z rojstvom sina Miša.
Bili so napeti časi. Nemci so vse močneje pritiskali in Herta je postala vse pomembnejša. Njeno nemško poreklo in brezhibno znanje jezika sta ji omogočila, da opravi tudi najtežje kurirske posle. Tito je bil nenehno na poti, razpet med Zagrebom, Dunajem in Parizom, zato sta se s Herto videvala le redko. Obstajajo zapisi o tem, da je bila Mariborčanka močno zaljubljena v svojega Starega (Tita so vsi sodelavci in bližnji že takrat klicali Stari). Nekoč je med nalogo v prtljagi prenašala tudi cvetlični lonček. "A je to kakšna kamuflaža ali kaj?" jo je vprašala Šlandrova Mici. "Ne, ni kamuflaža. To je moja cvetlica, darilo, ki sem ga za rojstni dan prejela od Starega …"
Ko so Nemci napadli Jugoslavijo, je Tito kmalu prevzel komando nad oboroženim odporom, Herta pa je padla v roke ustašem, ki so jo zaprli v Zagrebu. S Titom sta se videla komaj novembra leta 1943 v Jajcu, na znamenitem kongresu Avnoja. Herta se je iz ustaškega ujetništva sicer rešila, zato pa jo je v Bosni pričakalo grenko razočaranje.
Davorjanka
Tito, morda misleč, da je Herta izgubljena za vselej in da je ustaši ne bodo spustili iz krempljev, se je medtem že zapletel z mlado partizanko Davorjanko Paunović, za partizane Zdenko. Herta je v Jajcu hitro opazila, za kaj gre, se ponosno umaknila in se za Starega ni več zmenila. Danes so zgodovinarji enotnega mnenja, da je bila to Titova največja napaka v življenju. Bolj primerne soproge od Herte si za državnika takšnega kova sploh ni mogoče zamisliti. A kaj, ko je Tita vodila strast, vse prevečkrat močnejša od zdrave pameti.
Davorjanka je bila kar 29 let mlajša od Tita. Menda niti ni bila posebno lepa, pa tudi z izrazitim "rodovnikom" se ni mogla ponašati. Bila je čistokrvna Srbkinja, energična, posesivna. Tita je začarala in ga med vojno sploh ni spustila izpred oči. Bila je zraven med vsemi ofenzivami, med vsemi bitkami, med premiki, selitvami. Prisotna na vseh najpomembnejših sestankih. Njene čarovnije so se še posebno izrazile ponoči. V partizanih je veljalo pravilo, da spolnost ni zaželena, večinoma je bila celo prepovedana. To naj bi veljalo še toliko bolj za oficirje. A Tito si ni mogel in ne znal pomagati. Obstajajo številni zapisi o tem, kako je bilo ponoči iz njegovega šotora slišati nenehne ljubezenske glasove. Davorjanka se je ljubila strastno in glasno.
Proti koncu vojne pa tragedija: dekle, ki bi skoraj zagotovo postalo Titova uradna žena in s tem prva dama nove Jugoslavije, je nenadoma zbolelo. Tuberkuloza je bila takrat zelo huda bolezen in Davorjanki tudi najboljši zdravniki niso mogli pomagati (zadnje mesece je preživela pri nas, na Golniku). Tito je bil strt, Davorjanko je pokopal kar na dvorišču svoje predsedniške rezidence na Dedinju, kjer je njen grob še danes ena od glavnih znamenitosti. Menda je bila to njena poslednja želja, češ da je tako njen Stari ne bo nikdar pozabil. Mimo nje bo moral vsako jutro, ko bo šel na delo, in vsak večer, ko se bo vrnil domov …
Kako kruta in neusmiljena je včasih zgodovina! Davorjanka Paunović je imela sestro, ta pa hči, ki je partizanka Zdenka ni nikdar videla. Čez leta se je izkazalo, da bo Davorjankina nečakinja odigrala še kako pomembno vlogo v Srbiji. Gre namreč za Mirjano Marković, ženo srbskega predsednika Slobodana Miloševića, tisto gospo, ki je menda Slobu pisala programe in ga vodila skozi najstrašnejša dejanja zadnje krvave jugoslovanske vojne.
Po Davorjankini smrti si Tito dolgo ni opomogel. Kot predsednik države je nujno potreboval ženo, ki bo skrbela za njegovo osebno življenje, prevzela protokolarne obveznosti in podobno. Najprej se je spomnil na Herto in jo v pismu, kar šestnajst strani dolgem, prosil odpuščanja in ji predlagal, da poskusita znova. Tokrat z vrha, s predsedniškega položaja. Bil pa je menda precej presenečen, ko je prejel kratek odgovor: "Dragi moj Stari, Herta pred moškim kleči le enkrat."
Jovanka
Poraz je prenesel športno in častno - verjetno Herte ni več ljubil in je v njej iskal le praktično rešitev, konec koncev sta imela tudi sina. Po Herti je poskusil še enkrat in je za roko zaprosil slovito zagrebško operno pevko Zinko Kunc. In znova dobil košarico. Po novem razočaranju se je povsem vrgel v politiko in je zasebno življenje postavil na stran. Treba pa je povedati, da o svojih dekletih ni nikdar govoril slabo. Ne o Herti, še manj o Kunčevi, ki jo je (kot pevko) oboževal vse do smrti.
Bolj kot Tito sam pa so se za njegovo zasebno življenje brigali njegovi sodelavci. V težkih trenutkih, ko je Jugoslavija reševala svoje odnose s Sovjetsko zvezo, je na sceno stopil javnosti malo znan Ivan Krajačić - Stevo, hrvaški obveščevalec, ki ga je Tito - nikdar nismo izvedeli, zakaj - zelo upošteval. Stevo je poskrbel, da je vlogo gospodinje na Belem dvoru prevzela mlada Jovanka Budisavljević, čudovito dekle srbskega rodu, doma iz Like. Jovanka je bila Krajačićev kader in Stevo si je obetal, da bo, če jo Titu uspe podtakniti tudi v posteljo, prišel do velikega, praktično neomejenega vpliva.
Peklenski načrt je hitro uspel. Tito se čarom mlade, lepe, postavne partizanke ni mogel dolgo upirati. Najprej v posteljo, že čez dobro leto tudi pred matičarja: Jovanka Budisavljević je leta 1952 postala gospa Broz. Štela je 28 pomladi, Tito že šestdeset. Začela se je ena najbolj slavnih, najbolj opevanih ljubezenskih zgodb, ki smo jo v živo doživljali nekaj desetletij, škandalozna odkritja pa so se zgodila šele po Titovi smrti.
Sprva je bilo vse kot v pravljici. Tito je bil še čil in pri močeh, Jovanka mlada, lepa, večno nasmejana ("jugoslovanski nasmeh" so jo klicali po svetu). Bila je vljudna in zelo ambiciozna, čeprav brez vsake formalne izobrazbe (končala je le štiri razrede osnovne šole). Stevu je pridno poročala, njen mentor pa ji je od časa do časa dal nalogico ali dve ter jo z nevidnimi nitmi usmerjal proti svojim koristim.
V začetku šestdesetih, ko sta bila poročena že dobro desetletje, so Jovankine ambicije začele rasti. Tito je imel vse manj energije in ji je v marsičem popuščal. Nanj je vplivala na različne načine. V njunem domu je prevzela popolno diktaturo in je osebje menjavala kot po tekočem traku. Naenkrat se je zgodilo, da je Tito zjutraj ostal brez zajtrka, zvečer brez večerje, saj v hiši ni bilo ne kuharja ne strežnega osebja. Jovanka je, ko ji je počil film, vse skupaj preprosto nagnala … Za osebjem se je spravila na Titove sodelavce. Menda je imela ključno vlogo pri odstranitvi (fizični ali zgolj umiku s scene) marsikaterega pomembnega funkcionarja, tudi Aleksandra Rankovića, ki je dolga leta veljal za nekakšnega Titovega naslednika. Tito je bil vse starejši in pričakovalo se je, da se bo slej ko prej upokojil. Kdo bo prevzel oblast v tistem trenutku? "Kdo neki, jaz vendar! Ob Starem sem se naučila vsega. Poznam vse in vsakogar, sem najbolj priljubljena Jugoslovanka. Kdo, če ne jaz, je najbolj primeren za novega jugoslovanskega vodjo?"
Titovim sodelavcem se je ježila koža, lasje so jim štrleli pokonci. Tito, ki je imel Jovanko neizmerno rad, se je le nasmihal in njenih vse pogostejših izpadov ni jemal preveč resno. Moči, da bi jo postavil na "njeno mesto", pa ni več zmogel in zveza je postajala vse bolj mučna.
Ko je bil Tito sredi sedemdesetih let že zelo bolan, pa tudi štel jih je že krepko čez osemdeset, so ga vseskozi obkrožali zdravniki in medicinsko osebje. Najboljše od najboljšega, seveda. Pa Jovanki tudi to ni dalo miru. "Jaz in le jaz bom odločala, kdo bo Starega zdravil, kdo ga bo masiral, kdo negoval!" Njeno obnašanje je postajalo vse bolj nevzdržno, velikokrat skregano z zdravo pametjo, vse pogosteje tudi škodljivo za Tita. Zdravniki so se uprli, politični vrh (glavno vlogo sta odigrala naš Stane Dolanc, takratni sekretar komunistične partije, in Nikola Ljubićić, prvi med oficirji) se je končno odločil, da je Jovanko treba odstraniti od Tita. Prvemu takemu poskusu se je leta 1975 Tito še uprl in je njeno mesto ubranil, dve leti pozneje to več ni bilo mogoče. Jovanko so preselili in Tita vse do smrti praktično ni več videla. Tito je tako zadnja leta preživel sam.
Večino pikantnih podrobnosti o zvezi z Jovanko smo zvedeli po Titovi smrt, ko se je na sodiščih in v javnosti razvnela ogorčena bitka za Titovo nasledstvo. Tito namreč, čeprav je živel kot eden najbogatejših ljudi na svetu, osebnega premoženja praktično ni imel. Simbolično mesečno plačo je pridno polagal na račun, a se je vsega skupaj nabralo komaj za nekaj deset tisoč evrov. Čigave so nepremičnine, čigava darila, čigava zlatnina, umetniška dela? Jovanka je zahtevala vse, čeprav ji po črki zakona pravzaprav ni pripadalo nič. Še dolgo pozneje, ko so ji oblasti vendarle prisodile lepo pokojnino (najvišjo v takratni Jugoslaviji) in ko so ji vrnili tudi njeno osebno lastnino (zgolj nakita se je nabralo za nekaj milijončkov), je v javnosti kričala, kako da so jo okradli. Njo, kraljico jugoslovanskih src in predvsem kraljico tistega najpomembnejšega srca, Titovega.
Skrivnost in odgovor o tem, kako in za koga je to najpomembnejše jugoslovansko srce zares najbolj bilo, je Tito odnesel s seboj v grob. Kot še toliko drugih skrivnosti, ki še danes burijo duhove med vsemi, ki se spominjamo tega velikega moža.
