Pred časom smo kupili novo kuhinjo. Projekt morda ni med najbolj zahtevnimi in življenjsko bistvenimi, je pa dovolj resen finančen in organizacijski zalogaj ter kot tak povezan z določeno mero stresa. A vse to ni pomembno, izhodišče mojega pisanja je povsem konkreten dogodek, povezan z našo prenovo; kratka anekdota, ki je rahlo butasta in hkrati relativno smešna.
Montažo kuhinje je prevzel par izkušenih obrtnikov in potekala je gladko ter brez zapletov, v skladu s pričakovanji. Sam sem visel zraven, občasno poprijel za kak kos lesa in se trudil biti koristen ter hkrati čim manj napoti. Potem pa je v enoličje oblanja in vijačenja zarezal dramatični poudarek. Mojster – tisti, ki je v paru zasedal mesto vodje – mi je z resnim obrazom pokazal ravnokar zmontirani pomivalni stroj: "Vidite tole?" "Vidim," sem odvrnil. Trenutek predtem sem mislil, da gre za običajnega pomivalca, zdaj pa me je zaskrbelo, da se za kovinskimi vrati skriva nekaj povsem drugega, nekaj skrivnostnega, morda nevarnega. "Tole je pomivalni stroj." Oddahnil sem si, moji pravkar porojeni strahovi so bili očitno odveč. A resnost v pogledu in besedah mojstra obrtnika se je stopnjevala: "Nikoli – ponavljam: nikoli! – ne smejo biti vrata pomivalca priprta. Ko konča s pomivanjem, jih morate pustiti zaprta ali pa odpreti na stežaj. Če ne, bo para uničevala spodnjo stran pulta. Razumete?" Dobro, bil sem pomirjen. Razumel sem navodilo in lahko si ga bom zapomnil. Sem si ga pa za vsak primer še nekajkrat tiho ponovil, ziher je ziher.
Seveda obstaja možnost najema, vsi jo dobro poznamo, ampak glede na to, da je nepremičninski trg tudi na tem področju že davno do kraja zblaznel, so dobronamerna opozorila na to alternativo v najboljšem primeru Blažev žegen, v najslabšem pa cinizem brez primere.
