Divji prašiči uničijo vse več travnikov in njiv

Hektar velik travnik na Slivniškem Pohorju je danes skoraj povsem razrit. "A to ni nič drugače kot pretekla leta," nejevoljno pove lastnik Gorazd Rečnik, ki ima zaradi bližine gozda z divjadjo precej težav. "Vsako leto je huje," nadaljuje. Da to drži, priča tudi statistika prijave škode. Po podatkih kmetijskega ministrstva so za lansko leto prijavili škodo v skupni vrednosti 717.842 evrov, kar je za 163.785 evrov več kot leto prej. Tudi sicer je škoda na leto narasla za več kot 130.000 evrov, vmes pa se vsakih nekaj let pojavijo večja odstopanja navzgor. Tako nihanje je odvisno od razpoložljive hrane v naravi. "Zaradi spomladanske pozebe v jeseni ni bilo dovolj hrane v gozdu in so jo divji prašiči zato iskali na poljih in travnikih ter v vinogradih," so pojasnili pri Lovski zvezi Slovenije. Da je v zadnjih letih divjadi, predvsem divjih prašičev, bistveno več, pa kažejo tudi podatki o odstrelu. "Pri divjih prašičih je država zaradi preventivnih ukrepov zaradi afriške prašičje kuge umaknila omejitve glede odstrela. V letu 2021 so slovenski lovci tako odstrelili 19.377 divjih prašičev in 8266 osebkov jelenjadi ter 31.089 srnjadi. V letu 2020 je bilo odstreljenih 10.853 divjih prašičev in 7053 osebkov jelenjadi ter 31.128 srnjadi," so pojasnili pri lovski zvezi. 

S puško ne morejo vzpostaviti ravnovesja

"A vse to, kot kaže, ni dovolj," doda Simona Hauptman iz Kmetijskega zavoda Maribor. "Škode je ogromno, iz leta v leto več. Odstrel bi zato moral biti večji," pojasni. Da to ni mogoče, odgovori lovec iz Lovske družine Hoče Miran Bergauer: "Ko organiziramo lov, sta recimo dva lovca zadolžena za en trop. Ko trop pride in ustrelita, lahko tako pokončata največ dve živali, ostale pa se razbežijo. Skupine so ogromne in vedno večje. To je težava cele Evrope." Razlog za tako veliko populacijo Bergauer vidi v obnašanju kmetov pred več kot 50 leti. "Takrat so pohorski pa verjetno tudi kateri drugi kmetje jeseni domače svinje spustili v gozd, da so jedle kostanj in žir. Domače svinje so se takrat sparile z divjimi in porušilo se je ravnovesje divjega prašiča. Divja svinja naj bi imela mladiče spomladi, zdaj pa imajo še en zarod poleti. Tudi legla so večja," razlaga. "Puška še nikoli ni uravnovesila števila živali v naravi, zato rešitev ni več lovcev. Tega ne zmoremo. Prav zato, ker je ravnovesje porušeno, se zdaj pojavljajo bolezni. In afriška prašičja kuga bo prišla tudi k nam," nadaljuje. In ob tem doda, da bodo s tem imeli težave tudi rejci domačih prašičev.

Kmetom škodo krijejo lovci

Škode je v resnici še bistveno več od prijavljene. Številni škode ne prijavijo zaradi boljših odnosov z lovskimi družinami, nekateri pa so obupali, saj dolgotrajni postopek na koncu prinese mizerno odškodnino. Treba je izpolniti škodni obrazec in ga predati lovski družini na tistem območju. Nato na ogled pride njihov cenilec in skupaj se pogodijo za škodo. "Na našem območju imamo toliko teh škod, da bi bankrotirali, če bi morali plačati realne odškodnine. Tega nismo sposobni poravnati," razlaga Bergauer iz Lovske družine Hoče. "Rešujejo nas dobri odnosi z lastniki kmetijskih zemljišč, da razumemo mi njih in oni nas. Nam se še ni zgodilo, da se z ocenjeno škodo ne bi strinjali in bi klicali nevtralno komisijo kmetijskega inšpektorata," nadaljuje Bergauer. Pove, da imajo letno okoli 15 oškodovanih kmetij, katerim morajo povrniti skupno približno 5000 evrov. "Razumemo stisko kmetov, a tudi nam je težko poravnati te stroške. Odškodnine krijemo iz članarin, lovskega turizma in prodaje divjačinskega mesa," našteva. 

Za sicer mizerno odškodnino, ki bo pokrila 20 odstotkov nastale škode, so se tako pogodili tudi z Rečnikom. "Prve košnje skorajda ne bo, tudi naslednja bo slaba," razlaga Rečnik. Namesto 40 bal krme jih bo na tem travniku morda le 20. Če je ena bala vredna okoli 40 evrov, njegova škoda znaša 800 evrov, od lovske družine pa bo prejel največ 200 evrov. "A lovci so obljubili tudi ogrado. To je nekaj, da se pogodimo," doda in pokaže travnik, kjer naj bi v kratkem stal solarni električni pastir. "Ne vem, če je to rešitev. Tukaj potem res ne bo divjadi, bo pa šla na drug travnik in uničila tistega," pripomni.

Ograje niso rešitev, divjad le preusmerijo drugam

Da si je že kar nekaj kmetov kar samih ogradilo travnike, in to ne le s pastirji, pač pa s pravimi pletenimi žičnatimi ograjami, pravi tudi kmetijska svetovalka Simona Hauptman. A tudi ona je prepričana, da to ni prava pot. "To ni rešitev in nihče si ne želi take ograjene hribovske krajine," pove.

Kako pa se potem spopasti s tem problemom? "Z zakonodajo," odgovori Bergauer. "Res je, da je populacija vse večja, a res je tudi, da divjad več nima dovolj prostora, saj je iz gozdov pregnana. Po Pohorju se vozijo z motorji, štirikolesniki, terenskimi vozili, motornimi sankami in še s čim. To divjad preganja iz gozdov na travnike in njive. Kazni bi morale biti velike. To bi morali prepovedati in strogo sankcionirati," je prepričan. "Če ne bomo hitro ukrepali, bo pritisk divjadi še večji, prihajala bo tudi nižje na polja," doda Hauptmanova, ki se ji zdi tudi ključno, da poenostavijo prijavo škod in za to odprejo spletno aplikacijo ter da se za kmete uredi spodobna odškodnina, če ne gre drugače, naj denar priskrbijo iz drugih virov. "Kmete, ki imajo hribovske kmetije, je treba tukaj obdržati. Če so oškodovani, jim moramo škodo kriti," pravi.

Država je prav zato, da bi povečala odstrel, lovskim družinam zdaj obljubila 50 evrov za vsakega ustreljenega divjega prašiča, ki bo nad minimalno kvoto letnega odstrela. To bi delno lahko ublažilo pritisk divjadi, a kmetje se sprašujejo, zakaj bodo nagrajeni lovci, če so oškodovanci v resnici oni.