"Slovenija, njena narava, ljudje in ponos so lahko večni samo, če je naša ljubezen do domovine vključujoča in se iskreno prenaša iz generacije v generacijo. To pa je mogoče le, če ne dvomimo o temeljih, ki definirajo in gradijo Slovenijo. Ne smemo se torej spraševati o tem, ali smo skupnost. Ali smo solidarni. Ali spoštujemo naravo, ki nas obdaja, in ne nazadnje, ali smo samozavestni, še kako veliki kljub svoji majhnosti," je slavnostni govor pred polnim Kongresnim trgom pod ljubljanskim gradom začela predsednica republike Nataša Pirc Musar.
Oblast naj gre iz pisarn
Nato je dolgo in na vse načine govorila o solidarnosti, govor je večkrat prekinil aplavz zbranih. "Skupnost je prava in trajna le, če vanjo iskreno verjamemo in se na vsak njen del, tako javni kot zasebni, lahko vsak trenutek zanesemo ... Da smo skupnost, moramo dokazovati vsak dan. Znati se moramo spopasti z izzivi, ki kazijo podobo Slovenije. Kot je revščina. Takole pravi statistični urad: »Z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, je leta 2023 živelo približno 264.000 oseb oziroma 13.000 več kot v letu 2022. Tveganju socialne izključenosti je bilo izpostavljenih približno 287.000 oseb oziroma 11.000 več kot leto prej.« Zgledi vlečejo, pravijo, in včasih je tako, da mora oblast, ko ne zna ali ne zmore izboljšati te nesprejemljive slike naše družbe, navdih za izpolnitev svojih nalog iskati izven pisarn," tako predsednica.
"Če ni sočutja do sočloveka, ni skupnosti. Skupnost pa je prava in trajna le, če vanjo iskreno verjamemo in se na vsak njen del, tako javni kot zasebni, lahko vsak trenutek zanesemo," je nadaljevala.
"Skupna značilnost tako javnega kot zasebnega sektorja je, da oba dolgujeta državi. Dolgujeta naši skupnosti." Zato mora vizija razvoja "naše skupnosti izpolnjevati potrebe prav vseh ljudi. Zagotoviti moramo, da se javni sektor ne izrodi v en sam velik tržni proizvod. Ponotranjiti moramo, da moč skupnosti lahko razvijamo le z razumevanjem potreb zasebnega sektorja, z zavedanjem, da davki niso nebodigatreba ... Zato je prav, da se vlada še več pogovarja, ne samo z javnim sektorjem, ampak tudi z njimi, in poskuša najti rešitve, ki bodo omogočile napredek gospodarstva in s tem skupnosti. Da bomo ohranili osnovne temelje Slovenije, v kateri smo odrasli mi, starejši, ker so nam še starejši od nas to omogočili. In da bomo táko Slovenijo omogočili tudi mladim in rodovom, ki prihajajo za nami."
A na planetu ni dovolj prostora za vse naše želje. Vsi skupaj se moramo na vseh področjih, od vsakdanjih opravil naprej, naučiti živeti z manj, a bolje, tako predsednica republike. "Vračanje skupnosti je odločilnega pomena, največje breme pa morajo vendarle nositi najbogatejši – ne le po dohodkih, ampak tudi po premoženju," je poudarila. In naprej: "Odrekanje delu bogastva za dobrobit družbe ni komunistična retorika, kot bi morda kdo rekel, ampak je naložba v kakovost in varnost. Napredna in varna družba je družba, ki se odloči, da odpravi revščino, vlaga v znanost, izobraževanje in kulturo, v vsem dostopno zdravstvo in v razvoj okolja za svobodno ustvarjanje in podjetništvo. To je družba, ki skrbi, da v njej ni nihče zapostavljen, marginaliziran in izključen."
Čas je, da se izvijemo iz krča preteklosti. Končno in dokončno.
Skupnih problemov se po predsedničinih besedah enostavno ne moremo učinkovito lotevati drugače kot – skupaj. Močna skupnost pa zna opredeliti tudi svoj odnos do zgodovine, je poudarila. Iz krča preteklosti se moramo končno in dokončno izviti, je pozvala: "Čas je. Čas je, da ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne dostojno pokopljemo vse Slovenke in Slovence in druge ljudi, ki doslej niso imeli pravice do groba. Naredimo konec prilagajanju zgodovine trenutnim političnim interesom! To ne sodi k dostojnemu pokopu ... V imenu vseh dobromislečih ljudi zato prosim: Ne odlašajmo. Ne dovolimo, da posmrtni ostanki žrtev pobojev ostajajo skladiščeni v kleteh in plastičnih zabojih. Ker to preprosto ni človeško. Ker to nismo mi."
Govoriti pa moramo ne samo o dejanjih solidarnosti, ampak tudi o viziji solidarnosti, je nadaljevala predsednica republike. "Aktivna pomoč ljudem v stiski, vključevanje in sprejemanje, vse to so procesi in politike, ki morajo biti del takšne vizije, saj družbo bogatijo in jo bolje pripravljajo na prihodnost ... Vizija solidarnosti torej je: prav nikogar v Sloveniji ne smemo gledati kot breme v družbi. Vsakdo lahko prispeva in vsakemu omogočimo, da bo lahko prispeval k našemu skupnemu razvoju."
Poklon devetdesetim
Kulturni program na letošnji državni proslavi je bil zastavljen kot poklon devetdesetim, ko se je samostojna Slovenija rodila. Generacija, rojena v prvem slovenskem desetletju, je prepevala najlepše slovenske popevke iz tega časa. Prekinjala jih je kronologija slovenskih devetdesetih. Kaj vse se je zgodilo, kaj vse smo bili, kaj vse smo postali in prestali.
Zakaj se politika boji drugega referenduma o nuklearki?
In potem še o okolju ter zelenem prehodu. "Tudi jedrska energija mora ostati v scenarijih naših prihodnjih energetskih virov. Toda o vseh investicijah, zlasti v velike projekte, se moramo odločati preudarno in odgovorno. In gradnja jedrske elektrarne je zelo velik projekt. Je tako draga, da bi presegala letni proračun Slovenije," je poudarila. "Gradnja in financiranje jedrske elektrarne torej še zdaleč ni samo strokovno vprašanje, o katerem širša javnost težko sodi, kot včasih slišimo. Je izrazito konkretno življenjsko vprašanje. Zato imamo pravico do poštene ocene, ali si elektrarno sploh lahko privoščimo."
Jesenski posvetovalni referendum bi nam po besedah Pirc Musar moral dati odgovor le na vprašanje, ali slovenska družba soglaša, da imamo tudi jedrsko energetsko prihodnost. "Ne bi ga torej smeli razumeti kot zeleno luč za investicijo v novo jedrsko elektrarno, ampak le kot pot do ustrezne, transparentne priprave vseh podlag, ki bodo omogočile presojo javnosti o investiciji na drugem, odločilnem referendumu." Predlog o izvedbi drugega referenduma po besedah predsednice republike nikakor ni nerazumen. "Zato je težko razumeti, zakaj se ga politika tako boji. Zakaj tako malo zaupa javnosti, čeprav je javnost tista, ki nosi breme tako dobrih kot slabih odločitev politike?"
Na pravi strani zgodovine
Naša moč ni v orožju. Naša moč ni v finančnem vplivu. Črpamo jo iz naših vrednot. To je moč besede, ki nam daje samozavest, da takrat, ko je treba, nismo tiho, tako predsednica. In bili smo upravičeno glasni, je rekla, ko je Ruska federacija izvršila agresijo na Ukrajino, ko je Hamas pobijal izraelske civiliste, ko je Izrael začel pobijati palestinske civiliste, ko je šlo za zaščito Mednarodnega kazenskega sodišča in postopkov, ki vključujejo izdajanje pripornih nalogov, tudi za voditelje držav. "Zločin je zločin. Sum genocidnega ravnanja je sum genocidnega ravnanja, ne glede na okoliščine. Ko gre za človekove pravice in človekovo dostojanstvo, nikoli in nikdar ne smemo biti tiho."
"Postanimo resnična, vključujoča skupnost, ki verjame v solidarnost, ki ceni in spoštuje svojo naravo, okolje, v katerem se razvija, in ki je odločna samozavestno uveljavljati in zagovarjati svoje interese in v ustavo zapisane vrednote," je pozvala, na ta način nikoli ne bomo na napačni strani zgodovine.
Na obzorju so po njenih besedah temni oblaki, grozi ujma, najhujša po drugi svetovni vojni. "Nanjo moramo biti pripravljeni kot še nikoli doslej. A prebrodimo jo lahko samo skupaj," je poudarila.
