Tomaž Ranc
Prekmurec iz Križevcev je odraščal v učiteljski družini v protestantskem okolju. Že takoj po končani pravni fakulteti se je vključil v politiko in se leta 1968 zavihtel na položaj šefa slovenske mladine. Nato se je v Zvezi komunistov, vmes tudi preko funkcij v Socialistični zvezi delovnega ljudstva in Skupščini republike Slovenije, samo še vzpenjal do položaja predsednika Centralnega komiteja Zveze komunistov v letih 1986–1989, torej v času razpadanja Jugoslavije in demokratičnih procesov v Sloveniji. Na prvo "popartijsko" funkcijo se povzpne leta 1990, ko na volitvah za predsednika slovenskega predsedstva v drugem krogu premaga liderja opozicije in disidenta, dr. Jožeta Pučnika. Po osamosvojitvi je bil leta 1992 in 1997 za petletna mandata izvoljen za predsednika države, nato pa se je leta 2004 upokojil. Verjetno svoje najznamenitejše besede iz časa osamosvajanja je izrekel na proslavi ob razglasitvi samostojne države junija 1991: "Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan." In res, takrat so prvi tanki jugoslovanske armade že šli na ulice in začela se je vojna za Slovenijo.
Po upokojitvi je ustanovil Forum 21, mrežo številnih gospodarstvenikov in drugih vplivnih osebnosti in (p)ostal nenehna tarča Janeza Janše, češ da si želi zagotoviti nadaljnji družbeno-ekonomski vpliv. No, prav minuli mesec, ob koncu leta 2020, pa je forum formalno prenehal delovati. Čeprav so ga mnogi pozivali, naj ustanovi stranko, tega nikoli ni storil.
Grafenauer: "Evrokomunist, ki se je znebil stalinistov"
O Kučanovem delu smo se pogovarjali z nekaterimi njegovimi sopotniki in opazovalci njegovega dela. V karantenskem ozračju, "v katerem smo že vsi kreteni", smo ujeli Nika Grafenauerja, pesnika in člana SAZU, ki je prav tako 80 let dopolnil decembra: "Milana poznam tako rekoč iz študentskih let. Ne vem, če bom povedal kaj pametnega, ker sem že čez 80, tako kot on," se je zarežal v zanj značilnem slogu, a kmalu preciziral: "Njegov plus je to, da je prevzel evrokomunistično linijo v jugoslovanski partiji, da so slovenski partijci odkorakali s kongresa ZKJ in da so šli Popit in ostali v penzijo. To, da so se znebili teh stalinistov, je bila njegova zasluga. Ni bil edini, ampak je to nekaj pomenilo, da se je zavzel za to. Janez Kocijančič pa je bil Kučanov učitelj, saj je bil šef mladine pred Kučanom."
Zakaj je razpustil Forum 21 pa ali je res imel toliko moči "strica iz ozadja", da bi vlekel vse gospodarske in druge niti? "Delovanja foruma posebej nisem spremljal, ampak on ni bil sam, tukaj je bila cela ekipa, recimo Herman Rigelnik. Ne vem, ali ga je razpustil ravno Kučan, to se je utrudilo samo po sebi. Kdo je koga obvladoval, ne morem reči, tako globoko jim pa nisem zlezel, mislim, da je bilo obojestransko. Tudi Kučan je znal poslušati," meni Grafenauer.
Nekateri menijo, da bi bilo za Slovenijo bolje, da bi Kučan po koncu mandata ustanovil stranko, da bi prišlo do "epskega dvoboja" z Janšo oziroma "starimi" in "novimi". "Toliko je pa le pri sebi, da na stara leta ne bo delal stranke, ne glede, da je toliko star kot jaz, naj jo drugi delajo," se je pošalil pesnik in sklenil: "Predvsem so polarizacijo vzpostavili mediji. Pučnik, ki je izkusil nemško demokracijo, je hotel, da bi vzpostavili eno opozicijsko gibanje, kjer bi sodelovale različne stranke, potem so pa vse 'zajebali' in iz tega je nastalo več strank. Naša politična praksa in kultura sta na psu, danes pa sploh, ko to gledamo. Ustanovni sestanek pa smo imeli pri Novi reviji, kjer sem jih gostil in sodeloval, Pučnik, Peterle, Rupel, vsi so bili tam, ampak Demos je - razpadel."
Lipovšek: "Zasluge, a kdaj tudi molk"
Da ima Kučan velike zasluge za procese, ki so vodili k osamosvojitvi Slovenije tako na notranjepolitičnem področju takratne Jugoslavije kot v mednarodni diplomaciji, meni Bogdan Lipovšek, član delegacije slovenskih komunistov, ki je 1990 zapustila kongres ZKJ, kasneje menedžer v Grand hotelu Union, ki je ob lastninjenju hotela prišel navzkriž prav s članom Foruma 21 Rigelnikom. "Čas razpada Jugoslavije so zaznamovali kompleksni in ne vedno predvidljivi dogodki, posledice številnih nezdružljivih interesov stare in novonastajajoče politokracije nekdanjih jugoslovanskih republik. Nenehno serviran očitek, da je Kučan nasprotoval samostojnosti Slovenije zgolj zaradi tega, ker se je v nekem obdobju zavzemal za 'ohlapno konfederacijo', ne vzdrži resne presoje. Ta njegova ideja je bila, žal, le neuspel poizkus, da se republike razidejo postopoma, brez krvavega scenarija," dodaja. Zato meni, da si Kučan za namero mirno izpeljati razpad Jugoslavije in osamosvojitev Slovenije zasluži vse spoštovanje. "Ta njegova drža je povečala ugled Slovenije v svetu, kar je gotovo bolj prispevalo k mednarodnemu priznanju kot naduto paradiranje v vojaških uniformah," je prepričan Lipovšek.
Kaj pa je v Kučanovem kasnejšem delovanju pogrešal? "Ko smo izvedeli za ukinjanje Foruma 21, so se že pojavile špekulacije, da gre za umazan trik. Ne verjamem. Govoril sem z njim o tem leta 2014, ob prisotnosti žal zdaj pokojnega Janeza Kocijančiča. Takrat mi je povedal, da je del predstavnikov slovenskega gospodarstva, ki so bili soustanovitelji Foruma 21, želel in pričakoval od njega, da se bo Forum preobrazil v politično stranko, ki bi ji načeloval. Dobro je vedel, da bi bil v takih okoliščinah uporabljen za pohlep gospodarskih oligarhov, ki niso imeli ne narodnostnega, ne državnega in ne socialnega refleksa. In v to ni privolil! Potem so oligarhi in njihovi priveski izgubili interes nad Forumom 21 in se razpršili po drugih političnih opcijah. Ravno zaradi te narodnostne drže pa sem pogrešal Kučanov glas ter formalno in neformalno moč v obsodbi in poizkusu ustavitve ropanja družbenega premoženja, razpadanja slovenske družbe ter kritični pogled na članstvo Slovenije v združbi Nato," še sklene Lipovšek.
"Kje so bili kolesarji, ko so sežigali knjigo v Murglah?"
Tudi Martina Kolar je s Kučanom sodelovala v prelomnih letih, kot članica delegacije protestnega odhoda slovenskih komunistov s kongresa jugoslovanske partije v Beogradu. "Profesionalno se nisem nikoli ukvarjala s politiko. Sem pa bila leta 1986 izvoljena v CK ZKJ in imela v letih od 1986–1990 Kučana priliko spoznati tudi od blizu. V Beogradu je bil preudaren, načelen in vztrajen pogajalec. Nikoli nas ni poizkušal disciplinirati pri naših nastopih, tudi ko smo pričeli uporabljati slovenski jezik. V teh letih so bile na dnevnem redu zelo resne teme, od kontrarevolucije v Sloveniji, zagovarjanja naših ustavnih amandmajev vse do odhoda z zadnjega kongresa v Beogradu," je dejala. "Je pa res, da pri njem ni bilo kratkih in jedrnatih odgovorov, ker uporablja zelo dolge miselne stavke, in to mi je včasih šlo na živce. Mislim pa, da epskega dvoboja Kučan – Janša nikoli ne bomo dočakali, ker morata za to biti dva gentlemana. Zaenkrat poznam samo enega," je pribila, in se kritično obregnila tudi ob oblike protestov v državi. "Na pragu Kučanovega doma v Ljubljani so sežgali knjigo Milan Kučan, prvi predsednik. Takrat se v znak protesta noben Slovenec ni usedel na kolo! Ne vem, zakaj ne. Tak vandalizem je v meni pustil globoko razočaranje in verjamem, da v Kučanu tudi," je zaključila Kolarjeva.
"Pravi čas je šel iz politike, ko bi šel še kdo ..."
Pisatelj Tone Partljič pravi, da je Kučana srečeval v gledališčih v Ljubljani, kamor je z ženo Štefko prihajal na premiere. "Več se je šalil z igralkami, žena Štefka pa je modrovala z igralci. Rekel je, naj se tikava, presenetilo me je, da je bral recimo moje knjige. In kaj šaljivega citiral iz njih. Rekel je, kako srečen dedek je, in mi je kazal Fedjeve fotografije s počitnic. Nikoli med nama ni padla beseda politika, niti komunizem, o nikomer ni z mano govoril negativno. Rad je pripovedoval vice. Na mojo prošnjo je kot predsednik prevzel pokroviteljstvo nad Bralno značko," ga vidi po človeški plati.
In po politični? "Ker ni prišlo do javnega verbalnega TV-dvoboja med njim in Janšo, sem v svojem kabaretu Pavliha pod svobodnim soncem v Šentjakobskem gledališču uvrstil skeč o dvoboju med kavbojema pri O. K. Corralu. Na dan premiere pa je zjutraj prišel dopis SDS, da Janša ne dovoli rabe svojega lika in imena v predstavi. Boljše, da tudi televizijskega in volilnega dvoboja ni bilo, ker zna biti eden od njiju ciničen in sovražen. Ljudje pa bi le pasli radovednost. Kučanova zasluga je, da je razumel, da se mora Zveza komunistov umakniti ali preobraziti v moderno politično stranko. Dobil je vse volitve. Pravi čas se je tudi umaknil iz politike; joj, bi bilo dobro, če bi se še kdo, ki je že trideset let jaše istega konja," meni Partljič, ki sataniziranje Kučana, ki tudi ne piše tvitov, vidi kot norost.
"Sedaj je ukinili celo 'svoj' Forum 21. No, če bi ga prej, tudi ne bi bilo škode in ne koristi. Po mojem mu zdravje in dolgo življenje želi tudi vsa desnica, sicer ne bo imela več strelovoda za zlo strele," je sklenil Partljič.
Pootročenost, Cankar in Trubar
In kako ga vidi filozof onstran meje Vinko Ošlak? Njegov prijatelj zunaj meja Jugoslavije ga je najprej označil z besedami: "Saj je to dejansko socialdemokrat, ne več komunist!", po Kučanovi izvolitvi na prvih svobodnih volitvah pa da je to sodbo spremenil. "Pa ne samo on, vsa tista polovica Slovencev, ki za vse težave mlade države vidi krivdo v enem samem človeku, namreč Milanu Kučanu in njegovem domnevnem klanu. Povsem ista otroška bolezen je zadela drugo polovico Slovencev, ki vse zlo in težave po vstopu v EU in posebej še v pakt Nato ne več res samostojne slovenske države fokusira prav tako v enega človeka: Janeza Janšo. Ko bi obe polovici Slovencev imeli prav, bi mogli šteti Slovenijo za daleč najbolj srečno državo na svetu," pravi Ošlak.
Slovenska redukcija krivde na dva moža je po Ošlaku izraz hude pootročenosti, duhovne nezrelosti naroda, ki mu tudi sam pripada. "Od kod ta pootročenost prihaja, je Cankar zadeto povedal v svoji drami Hlapci …", doda. In nadaljuje: "Res je, tudi Milan Kučan je skoraj do zadnjega, vsaj navzven, skušal braniti Jugoslavijo. Toda ali so drugi ravnali drugače? Isti prijatelj, ki je Kučana imel za socialdemokrata, je na moje navdušenje – ki ga danes nimam več za modrost in vrlino – za slovensko osamosvojitev odvrnil: "Kam pa naj gremo?" Le redki so se za samostojnost zavzemali že prej, kakor Franc Jeza v Trstu ali dr. Ciril Žebot v Ameriki. Ko sem na seji uredništva Celovškega zvona predlagal, da odpremo razpravo vsaj na temo samoodločbe narodov, niti ne še neposredno vprašanja slovenske osamosvojitve, so me kolegi v uredništvu zavrnili, pa tam ni bilo zraven nobenega komunista …" Kučanu pa Ošlak ob spoštljivem jubileju želi le to, kar je Trubar v prvi slovenski knjigi želel vsem Slovencem: "Gnado, mir, milost inu pravu spoznane božje, skuzi Jezusa Kristusa prosim!"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
