(INTERVJU) Ana Petrič: Največkrat pridejo prosilci kar nenapovedano, ker mislijo, da bo potem sprejem možen prej

Ana Petrič, Notranjka, natančneje doma iz Begunj pri Cerknici, magistra socialnega dela in direktorica DEOS Centra starejših Notranje Gorice velja za osebo s čutom za starejše. Zdi se, da zanjo beseda nemogoče ne obstaja. Za boljše počutje stanovalcev uvaja številne novosti. Vsakoletno organizira, vodi in koordinira največji slovenski medgeneracijski projekt Mala pozornost za veliko veselje. Gre za projekt v katerem šole, vrtci, društva, posamezniki in skupine izdelujejo in pišejo praznična voščila za 21 tisoč stanovalcev v domovih za starejše. Do letošnjega leta se jih je nabralo preko 160.000. Med drugim je stanovalce peljala za turistične vavčerje na počitnice. Lanskega decembra je v prestolnici srečala "trubače" iz Srbije, naslednji dan so že trobili na strehi centra. Preden je postala direktorica, je prehodila pot od najnižjega delovnega mesta do najvišjega v centru za starejše.

Zase pravite, da ste stara duša. Zakaj?

"Stare duše znajo dobro opazovati, prisluhniti, so empatične in se znajo postaviti za šibkejše. Starejši so mi zelo ljubi. Enako tudi delo in prosti čas z njimi. Obožujem tudi stara oblačila, stare predmete, stare zgradbe in vse ostalo, kar je povezano s preteklostjo. Vse je bilo po večini trdo prigarano, na kar pa mlajši velikokrat pozabijo."

Od kod izvira ta ljubezen do starejših?

"Pri meni zagotovo iz sobivanja z babico in dedkom, ki sta mi bila vse. Brez njiju me verjetno ne bi bilo več med živimi, ker sem doživela kar precej težkih situacij, v katerih sta me vedno pomirila, mi pomagala in bila v oporo. Z njima, mamo in sestro smo živeli v dvosobnem stanovanju v Cerknici. Ko pomislim nanju, se mi prav milo stori, ker ju močno pogrešam. Čisto vsak dan sem ju objela in jima povedala, da ju imam zelo rada, da sta krasni osebi. Vsak človek bi moral o sebi slišati pohvalo. Namenite svojim dragim lepe besede, da ne bo prepozno. Ne čakajte, naredite to že danes."

Potem verjetno za vas sploh ni bilo dileme, kam vas bo vodila poklicna pot. Začeli ste z delom v DEOS Centru starejših Cerknica kot strežnica, nadaljevali kot negovalka, socialna oskrbovalka, receptorka, animatorka, delovna inštruktorica, pripravnica socialnega dela, vodja varovane enote in nazadnje kot direktorica. Kaj vam je dala vsaka od neštetih delovnih izkušenj?

"Prav vsaka posebej mi je dala mnogo. Nikoli ne bom pozabila prvega šoka, ko sem odrasli, pokretni osebi z demenco menjala plenico. Hitro sem se naučila, da je potreben pravilen pristop. Da moram biti posebej nežna, pristopati tako, da me vidi, razložiti, kaj želim od nje. Vsak dan sem bila boljša v obravnavi starejših in se prav za demenco tudi specializirala. Posebej ljubo mi je bilo tudi delo na recepciji. Vsakega, ki je prišel mimo, sem pozdravila, ga ogovorila in mu pomagala. S tistimi, ki so bili bolj osamljeni, sem še raje poklepetala in jih malo nasmejala. Od nekdaj sem taka, da mi ni nič težko. Mogoče zato, ker sem pred tem delala tudi v proizvodnji. Zato je bilo vse ostalo, kar je sledilo, veliko manjša obremenitev."

Ne samo pestra kariera, pestri so tudi projekti, ki jih uvajate za boljše počutje stanovalcev. Za nekatere izmed njih ste prejeli priznanja. Tako ste denimo leta 2017 za počitniško varstvo otrok zaposlenih prejeli priznanje Festivala za tretje življenjsko obdobje za Naj medgeneracijski projekt in za Malo pozornost za veliko veselje priznanje Naj prostovoljski projekt leta 2020.

"Priznanj ne bi bilo brez naše utečene ekipe. Varstvo otrok zaposlenih pa je bil prvi večji medgeneracijski projekt, ki je nastal zato, da so bili otroci zaposlenih v času novoletnih, zimskih, prvomajskih, poletnih in jesenskih počitnic v centru, se družili s stanovalci, kvalitetno preživljali prosti čas. Ta čas so bili starši bolj mirni, saj ni bilo potrebno poskrbeti za varstvo. Hkrati smo pripravili odličen in zelo pester program ter poskrbeli za vse ostalo: od hrane, animacije, sprostitve do učenja. Na primer, otroci so lahko starejšim brali in obratno, starejši so otroke učili, jim pripovedovali zanimive prigode. Zelo zanimiva izkušnja, ki se je hitro prenesla tudi v druge domove in centre za starejše."

Počitniško varstvo otrok zaposlenih še izvajate?

"Da."

Lanskega septembra ste odprli vrtec znotraj centra. Je v tem času morda že kateri dom izkazal interes zanj?

"Kolikor mi je znano ne. Mislim, da se sedaj vsi domovi in centri ukvarjajo predvsem s tem, kako sploh pomagati starejšim. V ljubljanski regiji so postelje po domovih prazne, kadra ni, da bi lahko pomagali mnogim, ki vsakodnevno v velikih stiskah brezupno iščejo pomoč. Tudi novih domov ne morejo odpreti, ker odhajajo medicinske sestre raje v službe, kjer so za enako plačilo manj obremenjene."

Kot smo zasledili, je primer doma, ki ga ne morejo odpreti zaradi pomanjkanja kadra, pivški. Kakšna je pri vas situacija? Se tudi vi soočate s kadrovsko stisko?

"S kadrovsko stisko se soočamo vsi. Kdor bi rekel, da ne, laže. Vidim razpise. Pri nas je konkretno tako, če se ne bi sama osebno, vodja zdravstvene nege in vodja kuhinje močno prilagajali zaposlenim z urniki, njihovimi željami in družinskimi obveznostmi, bi lahko tudi mi imeli kakšno prosto kapaciteto. Velikokrat sami prevzamemo dodatne naloge, da razbremenimo sodelavce."

Kanček tega sva se s fotografom lahko prepričala na lastne oči. Vmes ste se brez zadržkov podali za pult in postregli goste s kavo.

"Seveda, receptorka je bila ravno na malici in glede na to, da znam, ne vidim problema, da postorim. Če kaj, cenim svoje sodelavke in sodelavce. Mogoče jim to premalokrat povem, jim pa pokažem, ko me potrebujejo. Takrat sem jim vedno na voljo in vedno pripravljena pomagati."

Katerih kadrov vam najbolj primanjkuje?

"Primanjkuje bolničarjev-negovalcev in srednjih medicinskih sester. S kadrom je tako, če imaš mladega, so porodniške in nega otrok pogoste, če imaš starejšega, so dolgotrajne bolniške že skoraj samoumevne. Kajti na dolgi rok je delo z ljudmi v zdravstvu in sociali dober pogoj za ustvarjanje delovne invalidnosti. Za to so krivi predvsem prenizki normativi in prevelike obremenitve zaposlenih. Z ureditvijo le-tega bi zmanjšali tudi stroške bolniških odsotnosti, rehabilitacije in splošno prispevali k boljši obravnavi starejših in boljšemu počutju tistih, ki še vztrajajo pri delu z njim."

Menda marsikateri mladi dela v domu po dve leti, potem pa zamenja službo. To verjetno še dodatno poglablja kadrovsko stisko?

"Za mlade je tako menjavanje službe normalno. Iščejo zanimivo delo. Zakaj bi šel nekdo delat v dom za minimalno plačo, če lahko kje drugje lahko zasluži veliko več in hitreje. Že sedaj ni interesa za delo z ljudmi, zlasti ne s starejšimi. Ne morem vas potolažiti, da bo bolje, ker ne bo, če se ne bomo ukvarjali z vzgojo otrok, da so tudi starejši pomemben del družbe. Kmalu bo morala za svoje starše poskrbeti generacija Z, ki je imela permisivno vzgojo. Njim bo sledila generacija Q, ki ne bo znala več ločiti realnega od virtualnega. Upravičeno nas je lahko strah in menim, da bomo glede na pomanjkanje skrbstvenih služb, odvisni samo od dobrih odnosov in povezanosti z našimi otroci."

Ravno zaradi pomanjkanja kadra je po podatkih Skupnosti socialnih zavodov Slovenije več kot tisoč praznih postelj, medtem ko ima dobrih 17.000 ljudi aktualno vlogo za sprejem v zavod.

"Postelje so in bodo prazne, dokler se ne bo spremenilo nekaj na sistemski ravni, na ravni države. V prvi vrsti so to plače, ki so za tovrstno psihično in fizično naporno delo sramotno nizke. Ali veste, da je skoraj polovica zaposlenih v socialnem varstvu na minimalni plači ali se jim do te celo doplačuje? Potem so tu normativi, ki se praktično že preko dvajset let niso ustrezno spremenili. Nič se tudi ni bistveno spremenilo na področju nagrajevanj, odnosov oziroma vlaganj v največji kapital, to so zaposleni ter stanovalci. Na žalost marsikdo tega ne razume. Tega nihče ne uvidi, dokler se sam ne znajde v situaciji, ko potrebuje tovrstne storitve. Ampak veste, tudi če imate denar, ne pomaga, ker so pristojni skozi leta to področje tako zanemarili, da malokdo sploh še hoče delati s starejšimi."

In kje so rešitve?

"V medgeneracijskem sodelovanju, vzgoji, uvajanju obveznih vsebin v obliki druženja s starejšimi v vseh vzgojnih in izobraževalnih ustanovah. V prostovoljnem delu. Takojšnja rešitev bi bil višji regres, božičnica in nagrajevanje. V nadaljevanju pa ureditev plač, razbremenitev obstoječih zaposlenih, številčnejše in hitrejše zaposlovanje javnih delavcev, večje vključevanje prostovoljcev, svojcev. Ko sem omenila svojce, v drugih državah se že pojavljajo prakse, da je stanovalec deležen nege v dopoldanskem času, popoldan pa pridejo to opraviti svojci, ker ni kadra."

Zakon o dolgotrajni oskrbi je začel veljati lanskega avgusta, uporabljati se je začel postopno z letošnjim januarjem. Po novem bodo upravičenost prosilca do storitev ocenili na vstopnih točkah. Te bodo na centrih za socialno delo vzpostavljene naslednje leto. Kaj predvidevate od te novosti?

"Močno si želim, da bi ta zakon prinesel spremembe na bolje. Me pa res zanima, kako bo vse zapisano potekalo v praksi. Priznam, da se ob pomanjkanju kadra na vseh področjih skeptična. Občutek imam, da bo še več dela na črno. Verjetno še ni prave predstave, koliko administrativnega dela bo to prineslo in koliko dodatnih obremenitev institucij, ki se bodo s tem ukvarjale. Nimam namreč informacije, da se bodo kadrovski normativni kaj spremenili. Vsaj v sociali v institucionalnem varstvu ne."

Koliko časa se pri vas čaka na prosto sobo?

"Mi smo polno zasedeni. Na prosto posteljo za oskrbe kategorije 1 se čaka najmanj leto dni. Mogoče se bo tole slišalo robinhoodovsko, vendar na dan že sama prejmem toliko klicev za nujne sprejeme, ki potrebujejo 24 urno oskrbo, da gasimo ogenj tam, kjer je najbolj nujno. To so klici s sporočilom, ne zmoremo več, vzemite mamo, sicer jo bomo kar pripeljali pred center. Ljudje moledujejo in predlagajo, da bi sprejeli tudi posteljo na hodniku ali v shrambi. A to ne gre. Največkrat pridejo prosilci kar nenapovedano, ker mislijo, da bo potem sprejem možen prej. Pretekli teden je prišel k meni prileten gospod. Komaj je hodil. Povedal mi je, da z ženo živita sama in da ga zaradi napredovane demence pretepe vsakič, ko jo mora nujno skopati in da ne ve več, koliko časa bo še zdržal, ker je tudi sam star. Takih in podobnih zgodb je nešteto."

V zadnjem času smo poročali o nasilju v domovih. V enem primeru je sorodnica udarila stanovalca, v drugem je dijakinja med opravljanjem počitniškega dela fizično napadla stanovalko. Vi ste od stanovalca s shizofrenijo prejeli klofuto. Tu je verjetno bila posredi bolezen, a vendarle, je nasilja v domovih vse več?

"Nasilje kakršnekoli vrste je nesprejemljivo. Največ se ga zgodi v domačem okolju, kjer naj bi bil človek najbolj varen. Zanimivo mi je, da ko pride do primera nasilja v instituciji, nastane splošna kritika, ki povzroči vsesplošno zgražanje, poniževanje, posploševanja vseh, ki na teh področjih delamo. Ko pa je znano, da nekdo leta trpinči nekoga doma, takrat so ljudje običajno tiho in se obrnejo stran. Zato, ker je lažje kazati s prstom na druge, kot se zganiti in nekaj ukreniti. Dejstvo je, da je družba vse bolj nestrpna in polna nasilja in da bo tudi tu potrebno nekaj premakniti."čče preideva na bolj lahkotno temo. Ali pripravljate kakšno novost?

"Ogromno vsega, vendar vse to zato, ker morajo stanovalci imeti izbiro. Za začetek lahko razkrijem, da pričenjamo s prevozi za nepokretne stanovalce, s tako imenovanim željo mobilom, ki jih bo brezplačno peljal na želene destinacije, denimo na morje, v domače kraje ..."

Letos ste nominirani za Slovenko leta, medtem ko ste leta 2021 odklonili nominacijo, ker ste tako želeli podpreti svojo vzornico, ki je tudi bila kandidatka. Sklepam, da letos ni nobene vzornice med nominirankami?

"Takrat sem vljudno in ponižno odklonila nominacijo, ker je bila med nominirankami moja vzornica, ki se ukvarja s humanitarnostjo. To je najina skupna točka. Midve veva, da se naredi ogromno izčrpavajočega prostovoljnega dela, ki ostane skrito, ker ljudi v stiskah ne moreš kazati javnosti. Poleg tega je dotična oseba pomagala moji mami, ko je bila v težki situaciji. In takšni osebi nisem mogla biti konkurenca. Lahko sem se ji le zahvalila, se umaknila in jo podprla. Tisto leto so se začele tudi moje zdravstvene težave. Skratka, bilo je preveč vsega. Nisem imela moči, da bi ostale informirala glede nominacije in upala na glasove ... Vsaka nominiranka je posebna in vsaki se lahko priklonim. Sama sicer ne maram tekmovanj. Dejstvo je, da si vsaka izmed nas želi biti izbrana in lagala bi, če bi rekla, da mi je vseeno. Naslov vidim kot orodje, s katerim lahko marsikaj spremeniš na bolje. S tem, ko dobiš malo več pozornosti, družbene moči, ljudje te poslušajo in kot že rečeno, skupaj z njimi lahko marsikaj spremeniš na bolje."