(INTERVJU) Borut Štrukelj: "Obvezno cepljenje absolutno ne. Sem pa za večjo odgovornost"

Obvezno cepljenje da ali ne?

"Absolutno ne. Sem pa za večjo odgovornost. Denimo, nekdo, ki dela v domu za ostarele in ni cepljen, ne deluje odgovorno. Da je 50 odstotkov zaposlenih v domovih za ostarele necepljenih, se mi zdi zelo neodgovorno. Enako velja za medicinski kader; medicinske sestre so denimo manj cepljene kot zdravniki, med farmacevti pa je odstotek visok. Zanimivo je, da je bilo pred epidemijo covida v Sloveniji proti sezonski gripi cepljenih leta 2018 5,8 odstotka ljudi, leta 2019 približno 7 odstotkov, leta 2020, ko pa je že bila epidemija, pa smo porabili vsa cepiva, ki so bila na razpolago, torej 220.000 odmerkov. To pomeni, da bi dosegli 12 do 13 odstotkov cepljenih. V Skandinaviji je vsakoletna precepljenost proti gripi 60-odstotna. Zakaj se Skandinavci cepijo proti gripi, mi pa ne? To je stvar osebne odgovornosti in želje po skupnem boljšem.

Ljudje so skeptični do novih tehnologij, kar je razumljivo, in raje čakajo, da se najprej cepijo drugi. Žal je to povezano tudi z nižjo izobrazbo, druga stvar pa je - določene akcije, ki jih je izvedla država, so bile daleč od optimalnega. Samo primerjajmo, kako je Angela Merkel lepo nagovarjala ljudi, da smo v istem čolnu.

In vse nove tehnologije se morajo z leti izkazati za varne. Marie Curie in njen mož sta res odkrila rentgenske žarke, a sta umrla zaradi raka, ki je bil posledica sevanja. Skepsa je razumljiva, ampak treba je povedati, kar vemo. Ker tudi mi ne vemo vsega, zato ne vemo, kakšni bodo dolgoročni učinki cepljenja. Ampak kratkoročni učinki so perfektni, dolgoročno pa nismo Nostradamusi. A glede na vse, kar smo naredili sedaj, in glede na rezultate kliničnih študij smo lahko optimisti. Še nikoli ni bilo v znanosti tako hitro toliko narejenega."

Cepljenje mladih je še eno vprašanje, ki precej razburja. V Veliki Britaniji, ki je pogosto napoved dogajanja tudi pri nas, se opaža velik porast okužb med mladimi, ki lahko postanejo bazen okužb v družbi.

"Edino cepivo, ki omogoča cepljenje mladih, je Pfizer. Študija je narejena pri mladih od 12 do 17 let, a generalno gledano virus SARS-CoV-2 ne povzroča zapletov pri mladih. Pri 8000 okuženih posameznikih lahko pri enem nastane resni zaplet, ki se imenuje Kawasakijeva bolezen. Mlade cepimo zato, da ustavimo širjenje virusa. Virus namreč lahko mutira zgolj zato, ker ima dovolj prejemnikov, če ne bi bilo dovolj prejemnikov, torej tistih, ki se ne cepijo, virus ne bi mogel mutirati. Zato svetujemo, da se cepijo tudi mladi. Mladi nad 12 let imajo razvit imunski sitem, kot ga imajo odrasli. V Sloveniji smo pri cepljenju precej v zaostanku. Najdlje so Anglija, Nizozemska, Francija, kjer se je po dekretu, ki ga je izdal predsednik Macron, v enem tednu cepilo 900.000 mladih. Mlade se torej da spodbuditi."

Zakaj ne cepimo mlajših od 12 let? Med teorijami zarot se je znašla tudi ta, da cepljenje mladih naj ne bi bilo varno.

"Ne drži, da bi bilo cepivo škodljivo za neko skupino. Gre le za to, da so bile klinične študije narejene najprej pri odraslih nad 18 let, nato pa je Pfizer izvedel dve klinični študiji, s katerima je dokazal, da je cepljenje koristno in ni škodljivo v skupini od 12 do 17 let. Pod 12 let preprosto še ni končanih kliničnih študij. Ko bodo, lahko pridejo na vrsto mlajši. Seveda pod pogojem, da bo taka doktrina in bo cepljenje potrebno. Vsaka država se lahko odloči, ali temu sledi. Zdaj cepljenje pod 12 let še ni dovoljeno, saj nimamo še niti ene študije, ki bi dokazovala, da je cepivo učinkovito in varno za otroke."

V ZDA še vedno teče deloma lobistični boj za tretji, poživitveni odmerek cepiva Pfizer, a ameriški FDA je presodil, da tretji odmerek ni potreben. Enako menijo znanstveniki Svetovne zdravstvene organizacije. Podjetje še vedno prepričuje v korist oživitvenega odmerka.

"Cepiva na osnovi mRNK, torej Moderna in Pfizer, so kar veliko presenečenje. Študija, ki so jo raziskovalci objavili v ugledni reviji Nature, ugotavlja, da že po drugem odmerku teh cepiv ostane v organizmu tako imenovani celični spomin. In sicer tako B kot T celični spomin, kar pomeni, da si imunski sistem za dolgo časa zapomni, da se je sistem aktiviral. To pomeni, da drugi odmerek že zelo dobro ščiti proti okužbi. Če pa bi se cepljeni vendarle okužil, denimo, če je padec imunskega odgovora premočan, potem se bolezen preboli lažje. Evropska agencija za zdravila se še ni odločila glede tretjega odmerka, a če ga bo načrtovala, je smiselno počakati na nove različice cepiva, ki bodo že imele vključene mutacije virusa. Sicer pa moramo dobro premisliti, ali bo tretji odmerek res potreben, in pri tem regulirati apetite farmacevtskih družb. Da bi imeli tretji odmerek kar tako, ni potrebno. Za zdaj se kaže, da cepiva na osnovi informacijske RNK zagotavljajo daljšo imunost kot vektorska. Je pa res, da pravega odgovora še nimamo, saj se cepimo šele od decembra. Če denimo primerjamo cepljenje proti covidu-19 s cepljenjem proti klopnemu meningoencefalitisu, potrebujemo pri slednjem dva odmerka in nato poživitveni odmerek po treh letih. Morda se bo to tudi zgodilo, a da bi že zdaj hiteli s tretji odmerkom, ni potrebno. Doktrina v tej zadevi v Evropi še ni sprejeta. Je pa sprejeta v Izraelu, kjer so se odločili za tretji odmerek. A vedeti moramo, da Izrael vodi po številu precepljenih in inovacijah, ne nazadnje pa je izraelski farmacevtski lobi zelo povezan z multinacionalnimi družbami in morda so v ozadju še kakšni interesi, ne le zdravstveni."

Kako pa je s poživitvenim odmerkom pri vektorskih cepivih (AstraZeneca, Johnson)? Za zdaj kaže, da so cepiva ​mRNK uspešnejša, ko gre za dolgotrajno zaščito.

"Za vektorska cepiva za zdaj nestrpno čakamo na rezultate raziskav, ki jih delajo kolegi v raziskovalnih inštitucijah v tujini. Je pa tako, da vektorska cepiva nekoliko povečajo T-celično imunost, torej povečajo delovanje celic, ki jim pravimo limfociti T, medtem ko cepiva mRNK močneje spodbujajo tvorbo protiteles. Ene in druge celice so pomembne pri zaščiti."

V začetkih množičnega cepljenja smo veliko poslušali o tem, da so bili vzorci v kliničnih raziskavah veliki in da so cepiva varna. Danes pa skoraj vsak teden poročamo o novih potrjenih stranskih učinkih in povezavah s cepivi. Zakaj jih sedaj zaznamo?

"V kliničnih študijah, kjer je 30 ali 40 tisoč posameznikov, kar je izjemno dobra klinična študija, teh primerov še vedno ne zaznamo. Če je en tak primer na 100.000 ali milijon, se tak primer v klinični študiji ne pokaže. Ko se je število cepljenih povečalo na 10 ali 100 milijonov, pa se ti redki učinki pokažejo. Najprej je treba ugotoviti vzročno zvezo, nato pa se ta ugotovitev tudi objavi in se doktrina spremeni.

Nedvoumno je, da so možganski krvni strdki skupaj s trombocitopenijo povezani s cepivom AstraZeneca. Pri cepivu Pfizer moramo jasno in glasno povedati, da to cepivo lahko povzroči sicer redek, a pri določeni skupini kar pogost učinek, to je miokarditis pri mladih moških, starih od 12 do 20 let. Ta številka je 64 na milijon cepljenih. In dokazano je, da je miokarditis povezan s cepivom Pfizer pri mlajših moških in tudi pri mlajših ženskah, a pri njih bistveno manj.

Vse take podatke je treba najprej potrditi in nato tudi objaviti. Tukaj nimamo kaj skrivati. A po drugi strani moramo povedati, da je pri drugih zdravilih podobno. Zdravilo Cerivastatin, ki je bilo zelo dobro za zniževanje holesterola, je zelo učinkovito, a so po nekaj milijonih odmerkov ugotovili, da povzroča bolečine v mišicah in da se pojavlja rabdomioliza, propadanje mišic. A to se je ugotovilo šele v času farmakovigilance, torej v obdobju po odobritvi, ko se zdravilo spremlja. Tudi zato so vsa ta cepiva dobila pogojno dovoljenje in z njim strogo spremljanje neželenih učinkov."

In farmakovigilanca, torej spremljanje zdravil, velja za večino zdravil, ki jih uporabljamo danes. Pri domala vseh se spremljajo stranski učinki.

"Seveda, in več let ko spremljamo zdravilo in ugotavljamo varnost, se lahko določeni previdnostni ukrepi sprostijo. Vzemimo za primer aspirin. Super in poceni zdravilo, a če bi ga želeli registrirati, je vprašanje, ali bi dobili zanj dovoljenje, ker povzroča krvavitve v želodcu v enem do 30 ali 40 primerov. Zato tudi po 100 letih uporabe aspirin spremlja opozorilo, naj tisti, ki so nagnjeni k razjedam v želodcu, aspirina ne jemljejo."