Leto 2021 je zaznamovala rekordna rast cen vseh ključnih industrijskih surovin, proti koncu leta so močno porasle tudi cene hrane. Po hitrem okrevanju v prvi polovici leta 2021 sta svetovno gospodarstvo v nadaljevanju leta zaznamovali nov, a šibkejši val pandemije in motnje v dobavnih verigah. Ti so okrnili dobavo ključnih surovin in močno omejili rast svetovne industrijske proizvodnje. Na evropskih trgih so se cene zemeljskega plina na promptnem trgu povečale za skoraj 4-krat, cene nafte brent za 64 odstotkov in cene gnojil za skoraj 78 odstotkov.
Po podatkih FAO se je indeks cen hrane (FAO Food Price Index), ki meri cene košarice petih skupin hrane na svetovnih trgih, zvišal za četrtino. K temu so največ prispevale cene oljnic, ki so v povprečju porasle za 64 odstotkov, hkrati so se cene mesa povišale za 7 odstotkov, cene mleka za 19 odstotkov, cene žit za 30 odstotkov in cene sladkorja za 9 odstotkov.
Živilska podjetja so v letu 2021 čiste prihodke od prodaje povečala za desetino na 2,4 mrd evrov. Stroški blaga, materiala in storitev so porasli za 11 odstotkov, povečali so se stroški dela za 9,6 odstotka. Vse to je vplivalo na ustvarjeno nižjo dodano vrednost. So pa podjetja v živilski industriji intenzivno vlagala, saj je bilo za investicije v letu 2021 namenjeno 144 mio evrov. Živilska podjetja so zaposlovala skoraj 15.000 zaposlenih.
Kmetijska in živilska podjetja v Sloveniji se vse od pojava covida-19 soočajo s številnimi izzivi. Še preden so si opomogla od epidemije in težav z dobavo repromateriala in surovin, je prišlo do velike podražitve cen surovin in energentov, nato pa še ukrajinsko-ruska kriza, ki je pomembno pretrgala globalne verige vrednosti in povzroča motnje v dobaviteljskih verigah ter dvige cen.
O tem smo se pogovarjali z dr. Tatjano Zagorc, direktorico Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS.
Kakšno je trenutno stanje slovenskih kmetijskih in živilskih podjetij?
Celotna industrija se ukvarja z vprašanjem, kako sploh preživeti ob tako visokih cenah energentov, si zagotoviti nemoteno oskrbo v prihodnje, hkrati pa razmišlja o mogočih alternativah oz. novih virih, ki pa jih ni mogoče vpeljati čez noč. Problematika visoke cene energentov je že povsem izpodrinila teme, ki pa še vedno obstajajo in so negotovost v dobavi, pomanjkanje delovne sile, embalaže, težave v transportu in usklajevanje plač zaposlenih. Kmetijska in živilska podjetja so del skupnega evropskega trga in zagotavljanje konkurenčnosti omogoča ohranitev in razvoj podjetij na dolgi rok.
V ozadju pa ne pojenjajo strateške teme, saj podjetja poleg omenjenih izzivov čakajo prilagoditve na podnebne spremembe, investicije v tehnološke posodobitve poslovnih procesov, digitalizacija in trajnostni zeleni prehod. Nastajajoči strateški dokumenti vse večjo vlogo namenjajo varovanju okolja, voda, tal in zraka ter napovedujejo veliko zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev in antibiotikov v prireji živali.
Potrebno bo urediti področje rabe vode v industriji pijač, kjer opozarjamo predvsem na višino koncesij za vode in neprimerno metodologijo za izračun koncesij. Pomembno je, da bodo vsi strateški dokumenti industriji olajšali prehod v zeleno, ne pa je omejevali.
Za kmetijska in živilska podjetja je ključna zanesljiva oskrba z energenti po dostopnih cenah. Kaj če teh ne bo?
Upamo, da do tega ne pride. Je pa Evropska komisija že napovedala, da bo potrebno zmanjšati porabo zemeljskega plina za 15 odstotkov, kar je posledica visoke odvisnosti držav EU od ruskega zemeljskega plina, katerega dobava v jesenskih mesecih ostaja negotova. Tu bi ponovno izpostavila pomen živilsko – predelovalne industrije kot strateško pomembnega sektorja za zagotavljanje prehranske varnosti Slovenije, ki mora imeti prednostni dostop do oskrbe z energijo in pitno vodo.
Pomembno pa je, da imajo tudi ostali sektorji, ki so povezani s pridelavo in predelavo hrane, nemoteno oskrbo z energenti, da ne pride do nepotrebnih motenj vzdolž celotne oskrbne verige, npr. pomanjkanju embalaže, oteženem transportu, ki bi ogrozila oskrbo s hrano.
Kmetijska in živilska podjetja tudi razmišljajo o rešitvah v smeri prehoda iz zemeljskega plina na druge oblike energentov. Pri nekaterih živilskih podjetjih obstaja vsaj delna možnost zamenjave zemeljskega plina s kurilnim oljem ali utekočinjenim naftnim plinom. Za takšen prehod so potrebna vlaganja v infrastrukturo podjetij, kot je gorilno tehnologijo in nakup cistern. Trenutne višje cene kurilnega olja tudi ne upravičujejo prehoda na ta energent. Seveda pa je ob tem prehodu tudi vprašanje glede zmožnosti celotne infrastrukture, ki je potrebna ob tej zamenjavi, recimo kapacitete prevoza po železnici in podobno. Za prehod na povsem zeleno energijo, ki je cilj vseh podjetij, pa le ta potrebujejo več časa, celo nekaj let in zahtevne investicije, ki jih je potrebno umestiti v prostor.
Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano smo zato predlagali, da razmisli o finančni pomoči podjetjem za prehod iz zemeljskega plina na drugi energent v smeri subvencioniranja cene kurilnega olja za industrijo pridelave in predelave hrane, ki bo zagotavljala ekonomičnost proizvodnje, finančne podpore za investicije za prehod na drug energent in ustrezno prilagoditev zakonodaje, ki bo podjetjem omogočila tudi zakonito spremembo uporabe novega energenta.
Kaj vse višje cene surovin in energentov pomenijo za živilsko-predelovalna podjetja?
Ukrajinsko-ruska kriza je povzročila veliko nestabilnosti v ponudbi in dvig cen na svetovnih trgih žit. Letošnja letina žit v Sloveniji je bila zato odkupljena po rekordno visokih cenah. K dvigu odkupne cene žita je prispevala tudi namera vlade, da odkupi vso v Sloveniji pridelano pšenico. Do tega seveda ni prišlo, ker je to težko izvesti na tak način. Seveda pa na dvig cen surovin kot so žita, koruza in druge vplivajo tudi vremenske nevšečnosti pri pridelavi in višji stroški pridelave, ki jih generirajo, predvsem cene energije, gnojil in fitofarmacevtskih sredstev.
Višje cene surovin in energentov živilsko-predelovalnim podjetjem dvigajo stroške, ki pa jih v celoti ne morejo prenesti skozi ceno proizvoda na končnega uporabnika, saj je pomemben vmesni člen tudi trgovina. Podjetja se razmeram prilagajajo na različne načine, nekdanjo racionalizacijo poslovanja že zamenjujejo ponekod tudi z opuščanjem proizvodnje določenih izdelkov.
Ker napovedi strokovnjakov za jesen ne prinašajo vidnejših sprememb na področju oskrbe z energenti, zlasti zemeljskim plinom in električno energijo, pričakovati je tudi dvige cen surovin, energije, transporta in inflacijske pritiske, takšno stanje za podjetja ni optimistično. Predvsem bo pomembno, kako bo ukrepala država in pomagala podjetjem, da ohranijo gospodarsko dejavnost, s tem zaposlenost in nemoteno oskrbo. Podjetja pričakujejo pomoč predvsem pri obvladovanju energetskih izzivov in visokih cen.
Za generiranje novih kadrov in njihovo izobraževanje potrebujemo sodobne srednje šole in fakultete. Pri tem poudarjamo, da je bolje, da jih je manj, kot pa da drobimo finančna sredstva za vzdrževanje institucij, ki imajo le peščico vpisanih dijakov ali študentov.
Izpostavili ste tudi negotovost v dobavi surovin in embalaže?
Težavne so razmere pri dobavi embalaže v vseh prehranskih sektorjih. Dobavni roki in cene embalaže so se močno povišale, prihaja tudi do občasnega pomanjkanja, predvsem zaradi omejenih proizvodnih zmogljivosti in dostopa do surovin (polimeri iz plastike, kovine, celuloza, reciklirani papir), nezadostne razpoložljivosti delovne sile in rasti cen kontejnerskih prevozov. Razlogi so tudi v povečanem povpraševanju po embalaži v času covid-19, ko se je trgovina preusmerila na splet in spletno dostavo.
Po napadu na Ukrajino, ki je pomemben dobavitelj različne embalaže celotni Evropski uniji, se je kriza na področju embalaže le še poglobila. Dražji transport, ki je posledica visokih cen energentov, in pomanjkanje voznikov tovornih vozil, ovira pravočasnost dobav embalaže. Razmere se počasi umirjajo, vendar cene ostajajo še vedno visoke.
Precejšnja negotovost je po napadu Rusije na Ukrajino nastala na področju oskrbe s surovinami, zlasti žiti in mineralnimi gnojili. Cene žit in olj so poskočile na rekordne vrednosti čez noč. Države so začele omejevati izvoz žit in oljnic, saj je zaradi pomena Rusije in Ukrajine na področju pridelave žit, oljnic, mineralnih gnojil, zanesljivost dobav bila ogrožena.
Sankcije proti Rusiji in Belorusiji so pretrgale tako uvoz kot izvoz blaga iz omenjenih držav. Nekaterih surovin, kot so različna rastlinska olja, je na trgu zmanjkalo, zato je bilo treba številnim izdelkom prilagoditi sestavo živil in izdelke opremiti z novimi deklaracijami, za verodostojno obveščanje potrošnikov. Po žetvi so se razmere nekoliko umirile, silosi so se napolnili, poiskale so se alternativne dobavne poti. Zadnje informacije s svetovnih trgov pa že napovedujejo upad cen na področju žit.
Izvozna usmerjenost živilske industrije raste. Kaj to pomeni za domačo samooskrbo?
Živilska industrija v Sloveniji je že vrsto let pomembno izvozno usmerjena, saj v tujino proda tretjino svoje proizvodnje, ki pa se glede na posamezne dejavnosti razlikuje. Slovenija veliko hrane in pijač tudi uvozi, zlasti preko trgovskih verig. Delež uvoza bi se gotovo lahko zmanjšal, če se resno misli z izjavami o trajnosti in podpori domači pridelavi in predelavi s strani naših kupcev.
Domača samooskrba doslej zaradi izvoza ni bila ogrožena, saj je ta potekal predvsem na področjih, kjer imamo večjo pridelavo, kot so naše potrebe. Sta pa epidemija in ukrajinsko-ruska kriza odprla vprašanje globalnih verig vrednosti in opozorila na njihovo ranljivost. Nacionalna gospodarstva vedno bolj iščejo rešitve, ki bodo krepile zanesljivost oskrbe prebivalstva z lokalno pridelavo na dolgi rok.
Tu imajo pomembno vlogo močne verige vrednosti v celotni prehranski verigi. Prizadevati si je treba za korektno sodelovanje in plačila ter stremeti k podpisu dolgoročnih pogodb o sodelovanju med pridelovalci in predelovalci ter graditi dolgoročna partnerstva vseh deležnikov. Zgolj s sodelovanjem bomo ohranjali in izboljševali ekonomski položaj tako kmetij, kmetijskih podjetij in živilskopredelovalne industrije ter nenazadnje zadostili potrebam in zahtevam trgovine in končnih potrošnikov.
Živilska industrija v Sloveniji je že vrsto let pomembno izvozno usmerjena, saj v tujino proda tretjino svoje proizvodnje, ki pa se glede na posamezne dejavnosti razlikuje. Slovenija veliko hrane in pijač tudi uvozi, zlasti preko trgovskih verig.
Večkrat ste opozorili tudi na pomanjkanje kompetentnih kadrov. Kako rešujete te težave?
Eden pomembnejših izzivov, s katerim se živilska podjetja soočajo, so kadri. Podjetja zato intenzivno delajo na tem, kako ljudi motivirati, spodbujati, jih pridobiti in tudi obdržati. Številni imajo interne akademije in prenose znanj starejših mojstrov na mlajše generacije.
Za generiranje novih kadrov in njihovo izobraževanje pa potrebujemo sodobne srednje šole in fakultete. Pri tem poudarjamo, da je bolje, da jih je manj, kot pa da drobimo finančna sredstva za vzdrževanje institucij, ki imajo le peščico vpisanih dijakov ali študentov. Sodobno pa pomeni tudi to, da bodo starši z veseljem vpisali svojega otroka na srednjo šolo, ki izobražuje na področju kmetijstva, in da se bodo študentje z neko vizijo vpisovali tudi na biotehniške programe.
Tudi na GZS – Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij smo v okviru Kompetenčnega centra KOC HRANA izvajali številne aktivnosti za krepitev kompetenc zaposlenih na področju digitalizacije poslovnih procesov, uvajanje novih tehnologij in materialov, varnosti hrane in materialov, ki prihajajo v stik z živili, kot tudi razvoja novih izdelkov in materialov.
V okviru SRIP HRANA pa smo oblikovali poseben odbor za kadre, ki je zastavljen multidisciplinarno in vključuje partnerje iz različnih institucij in področij. Naloge odbora so oblikovanje pobud za spremembe izobraževalnih vsebin, povezovanje s SRIP, strateško spremljanje trendov na področju razvoja kadrov, sodelovanje pri pripravi poklicnih standardov (CPI) in številne druge aktivnosti. Svoje bi moral opraviti tudi šolski sistem, ki bi spodbujal vpise mladih v deficitarne poklice.
Covid je močno vplival na kmetijstvo in pridelavo hrane, predvsem glede sprememb na trgu in odnosov med deležniki v agroživilski verigi ter navadah potrošnika. Kako se na te odziva živilsko–predelovalna industrija?
Kmetijska podjetja poslovno sodelujejo z več kot 3.500 kooperanti, zato je dobro sodelovanje in kakovostna surovina za pridelavo hrane ključnega pomena. Kriza, ki jo doživljamo, je pokazala tudi na težave, ki se pojavljajo v Sloveniji glede organiziranja in dolgoročnega sodelovanja, pokazalo se je, da so prednost imeli tisti, ki imajo dolgoročno urejene pogodbene odnose, ki zagotavljajo večjo predvidljivost in stabilnost. Teh je kar nekaj, na žalost pa vedno pridejo v ospredje tisti, ki teh pogodb nimajo in prej ali slej zaidejo v težave, ko se prodajne poti zaprejo ali spremenijo.
Kmetijska in živilska industrija potrebuje kakovostno domačo surovino in slovenskega kmeta, zato se bomo še naprej trudili krepiti verigo.
Slovenska proizvodnja hrane potrebuje tudi promocijo in slovenskega potrošnika, ki bo verjel v lokalno pridelavo hrane, njeno kakovost, da bo po njej povpraševal na trgovski polici, z vedenjem, da s tem ohranja delovna mesta, kmetijstvo, poseljeno in obdelano podeželje in celotno prehransko verigo. Hrana na trgovskih policah prihaja danes iz celega sveta in le malokdo se ob tem vpraša, kakšen je njen ogljični odtis in kakovost. Morda bi kazalo o tem premisliti, ko posežemo po živilu. Za primer dajem paprike iz Čila, čeprav se večji pridelovalci nahajajo bližje Sloveniji.
Kako ocenjujete predlog Strateškega načrta skupne kmetijske politike do leta 2027, odgovarja na ključne izzive panoge?
Strateški načrt je močno usmerjen v varovanje in trajnostno upravljanje z naravnimi viri, blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe ter ohranjanje biotske raznovrstnosti. Veliko pozornost namenja okoljskim intervencijam in dobrobiti živali. Po našem mnenju gre za prevelik razkorak med dejanskim stanjem v agroživilstvu v Sloveniji in pričakovanji Evropske unije.
Prizadeva si za odporno in konkurenčno pridelavo in predelavo hrane, predvsem preko ohranjanja proizvodnega potenciala in obsega kmetijskih zemljišč ter zagotavljanja primernega in stabilnega dohodka kmetijskih gospodarstev, tudi na OMD območjih in v sektorjih v težavah, preko zagotavljanja varne in kakovostne hrane, krepitve agroživilskih verig in izboljšanja položaja kmeta v verigi, spodbujanjem pridelave hrane z višjo dodano vrednostjo ter generacijske pomladitve.
Premalo pa je ambiciozen na področju povečanja produktivnosti in konkurenčnosti kmetijstva in živilstva.
Kmetijstvu se napoveduje veliko zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev, kaj to pomeni za Slovenijo?
Evropske zelene politike napovedujejo ekstremno zmanjševanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Uredba EK o trajnostni rabi fitofarmacevtskih sredstev predvideva za Slovenijo zmanjšanje uporabe FFS za več kot 50 odstotkov do leta 2030. To je za nas nesprejemljivo, saj je v Sloveniji na občutljivih območij kar 42 odstotkov njiv, več kot tretjina vinogradov in intenzivnih sadovnjakov ter približno četrtina hmeljišč in oljčnikov.
Prepoved uporabe FFS v takem obsegu bi pomenila opuščanje kmetovanja, gospodarske in socialne posledice in ogrozila prehransko varnost Slovenije. Naravne danosti in struktura kmetijstva v Sloveniji namreč ne omogoča alternativne pridelave. Zato smo vse zainteresirane organizacije pripravile skupen odziv in ga posredovale pristojnemu ministrstvu, evropskim panožnim združenjem in Evropski komisiji, kjer zahtevamo prilagoditve za Slovenijo.
Pri tem pa opozarjamo tudi na to, da laični pristopi k interpretaciji nadzorovane uporabe FFS v konvencionalnem kmetijstvu, ne prinašajo napredka.
