(INTERVJU) Jože Jagodnik: Nekdo bi rad, da bi bili dolga vas na koncu neke regije

Vas kot pronicljivega novinarja, četudi ste se umaknili iz javnega življenja, kdaj popade jeza pri spremljanju aktualnih dogodkov v družbi?

"Lahko bi temu rekel jeza, bes, po skoraj 30 letih dela v novinarstvu se vprašujem, če bi lahko danes deloval kot novinar. In si velikokrat odgovorim, da bi to bilo prekleto težko glede na to, kaj je po mojem mnenju bistvo novinarstva. Mi smo živeli v nekih drugih časih, za katere danes trdijo, da so bili svinčeni. Zame niso bili nič svinčeni, ob čemer sem se sam pretolkel od vestičarja do dopisnika, komentatorja in urednika. In vsako stopnico sem moral premagati, brez kakršnekoli pomoči stricev, ki jih nisem imel, prav tako ne vplivnih staršev. Novinarstvo je v mojem času v 80. in 90. letih doživljalo velik preskok in napredek. Takrat je bilo dejansko sedma sila, spomnite se, kakšen vpliv je imelo novinarstvo v krogih tednika Mladina, ko je tedanja generacija novinarjev in urednikov dejansko spreminjala razmerja v družbi ..."

In ta ista Mladina je danes najbolj popljuvana ...

"Res je, gre za namensko razvrednotenje medija in sodelavcev, ki ga ustvarjajo, ker avtoritativni oblasti ni povšeči. Preko svojih pomagačev jih razglasijo za sovražnike, jih onemogočajo na vse možne kadrovske in politične načine ter preko programskih svetov, ki si jih krojijo po svoji meri. Novinarji se tako preko noči znajdejo v zagati, ko ne morejo svobodno in neodvisno pripravljati svojih prispevkov, ampak so vseskozi pod budnim očesom urednikov, ki jim s štoparico merijo, koliko je kak dan na televiziji nastopilo levih in koliko desnih. Novinarstvo pa ni to, da bi lahko rekli, da je zemlja okrogla, medtem ko nekdo trdi, da je ploščata, potem pa bi rekli, da bi to uravnotežili in dali priložnost tudi tistim, ki zagovarjajo ploščato Zemljo (smeh)."

Ob štoparicah, ki jih omenjate, se na javni RTV, ki jo plačujemo vsi državljani, dogaja tudi cenzura, če izjave niso pogodu urednice, ki je bila imenovana z minorno podporo novinarskega kolektiva.

"Ob vsem tem bi opozoril še na famozni Ukom - Urad vlade za komuniciranje, ki si dovoljuje na zelo poenostavljen, celo primitiven način ocenjevati novinarsko delo. Tega niti v svinčenih časih ni bilo, svoj čas so bile komisije za informiranje pri centralnih komitejih, ki so imele določen vpliv na neko obliko samocenzure, ki jo politiki še danes vzpodbujajo pri novinarjih. To dodatno povzroča stres pri njihovem delu, ki po objavi niso deležni le konstruktivne uredniške kritike, ampak tudi odzivov te ali one politične opcije. Včasih smo imeli eno politično strukturo, danes pa imamo več takih, ki si upajo ocenjevati delo novinarjev, seveda vsak s svojega ozkega političnega zornega kota."

Ste se kdaj soočili s cenzuro ali dobili namig, da česa ne smete napisati, povedati ali vprašati?

"Ne, nikoli. Sem pa leta 1981, ko sem delal kot dopisnik v Beogradu, v enem komentarju napisal, da država, ki ima vsaj šest različnih ekonomskih sistemov, štiri različne vere in šest centralnih komitejev, ne more obstati. Komentar je bil objavljen, ob čemer mi je urednik zažugal, kaj pa sem s tem mislil. Nato me je poklical nekdanji partijski funkcionar na pogovor in mi dejal, 'saj mogoče imaš pa prav, da bi Slovenci pričeli krepiti vlogo posameznih republik v obliki nekakšne konfederacije'. Če pogledamo zgodovino, so bile težnje o drugačni vlogi Slovenije že mnogo prej, že v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev in posebej med obema svetovnima vojnama. To specifično vlogo Slovenije je utemeljeval in tudi v veliki meri izpeljal Edvard Kardelj, ki ga danes pogosto uvrščamo na temno stran zgodovine, a njegov prispevek k samostojnosti Slovenije je bil neprimerno večji, kot smo mu danes pripravljeni priznati."

Spremljate predvolilna soočenja, po katerih novinarji preverjamo izrečeno in pogosto ugotovimo, da nikakor ne ustreza resnici.

"Ta soočenja so enostavno neprebavljiva in so logična posledica razmer in razvoja strankarske demokracije ter strankokracije, kjer politične stranke ne skrbijo za svoje kadre in so prepuščene strankarskim prvakom. Vsak drugi nastop na televiziji in tudi na soočenjih, ki jih pripravljate v Večeru, se začne 'jaz in moja stranka', 'jaz bom naredil', 'jaz sem zrihtal' ..., ta personifikacija je odraz trenutnega političnega trenutka v državi. Na tej stopnji žal smo in to moramo očitno pregnesti, da bi se izcimilo kaj bolj demokraciji v modernem smislu dostojnega."

Personifikacija dosega vrhunec v objavah političnih obrazov čez celotne jumbo plakate, denimo Alenke Bratušek, Aleksandre Pivec ...

"Pa nista samo ti dve dami, tudi njuni kolegi pri tem prav nič ne zaostajajo. Tudi v Mariboru imamo personifikacijo politike ..."

Do tega še prideva. Tudi vi ste se soočali s svojimi političnimi nasprotniki. Ste bili politiki v vašem času bolj resnicoljubni?

"Sam sem nekoč na pobudo Magdalene Tovornik vodil prvo soočenje več kandidatov za predsednika tedanje države Jugoslavije. Takrat nam je bilo vse novo in tisto, kar nam je teh pet šest kandidatov povedalo, je bilo dragoceno. Ne bi rekel, da docela resnicoljubno, na vsak način pa je bilo bolj spoštljivo, brez pritlehnih udarcev pod pasom. Ob čemer še nismo poznali 'fake news'. Danes pa ti eden od kandidatov vladajoče stranke v kamero pove, da se zadolžujemo za manj denarja, kot ga bomo odplačali, oziroma če smo si izposodili deset milijonov, da jih bomo vrnili le devet. Kar seveda ni res, kvečjemu bomo plačali nekoliko nižje obresti. In nihče se ne sekira, da je to velika laž in predvsem neumnost, ampak take neumnosti kandidati tresejo na teh soočenj iz dneva v dan."

Kaj menite o novih obrazih, s katerimi želi opozicija na oblast? Od Pozitivne Slovenije, SMC in delno LMŠ, ki so se izpeli, do zadnjega Gibanja Svoboda?

"Na žalost tudi tokrat ne bo nič drugače. čeprav sem za to, da bi prišli v politiko pravi novi obrazi, ki bi prevetrili te, ki se v taki ali drugačni obliki na naši politični sceni pojavljajo že tri desetletja. Med njimi najbolj izrazito životari in lomasti na tej sceni v imenu neke nacionalne stranke Zmago Jelinčič. Sicer nima veliko vpliva in pobira drobtinice na tej ali oni strani. Je velik demagog, ki venomer izpostavlja, da je Slovenec in da se je treba boriti za Slovenijo. Ja za koga pa se borimo vsi, če ne za Slovence, ob čemer nas ne more ogrožati tistih sto tisoč ljudi, ki so tu ostali ali se preselili iz drugih delov nekdanje države in živijo častno kot državljani Slovenije."

Se vam ne zdi, da je ime naše države zlorabljeno v politične namene od Nove Slovenije, Povežimo Slovenijo, Naše dežele ...

"Verjetno to izvira iz časov, ko so marketinški strokovnjaki v sicer takratnih težkih časih skovali slogan Slovenija moja dežela, in to se je tako močno usidralo, da si ga danes lasti tri četrt strank. Menim, da imamo prenizek prag za vstop v parlament, res je, da na ta način dajemo tudi manjšim strankam določen prostor. Sedem, osem ali celo deset strank, kot se napoveduje, je en čuden lonec, iz katerega bodo srebali pri sestavljanju koalicij. Zakaj se ne bi manjše stranke in gibanja angažirali pri civilni družbi. Na ta način bi se kadrovsko krepile, se razvijale in morda bi tako le prišli do višje stopnje politične kulture in parlamenta, ki bi bil odraz zahtev in želja državljanov in ne strankokratov. Hvala bogu, da imamo v Sloveniji zelo razvito civilno družbo, ki je antipod politiki. Tega se vladajoča politika zaveda, saj ji predstavlja nevarnost. To se je pokazalo pri zakonu o vodi in se kaže tudi danes. Teh nekaj mladenk in mladcev, ki so pravi blagodar za Slovenijo, zato doživlja velike udarce in omalovaževanja od vladajoče politike in njenih podpornikov."

Gospodarstveniki si po volitvah želijo velike programske koalicije, ker, kot pravijo, v vse bolj negotovih razmerah nimamo časa za delitve.

"Ta trenutek do take koalicije ne bo prišlo, ker se že ob vstopu v predvolilno tekmo stranke zavezujejo, s kom bodo sodelovale in s kom ne. Res je, da je v politiki veliko kompromisov, a ne gre, da si danes načelen na en način, po volitvah pa na drugačen. Volivci to hitro kaznujejo in žal je posledica to, kar imamo danes."

Izkušnje kažejo, da regije, še posebej Podravje in Maribor, potegnejo kratko ob novih poslanskih obrazih. Medtem ko je bilo delovanje poslancev v vašem času, od Toneta Partljiča, Rudija Mogeta, delno tudi Franca Kanglerja in celo Jožefa Jerovška, bolj osredotočeno na okolje, ki vas je izvolilo.

"Gre za kadrovsko politiko posameznih strank, če imaš veljavo in pozicijo v stranki, lažje prepričaš druge poslanske kolege, da bi se bilo dobro zavzeti za to ali ono. Takrat smo se vsi zavzeli za prenos sedeža Pošte Slovenije, ki je bilo sicer simbolno dejanje, pa vendar. V nadaljevanju tega skupnega delovanja v korist Maribora v glavnem ni bilo. Strankam je pomembno, da dobijo čim več poslanskih sedežev. Odločajo pa prvi trije oziroma le predsedniki strank, ostali pa nimajo besede. Zato bi bilo dobro omejiti število poslanskih mandatov. Praksa žal kaže, da si za stranko zanimiv samo, če si izvoljiv. V sosednji občini na severni meji živi poslanec, ki je bil izvoljen, mislim, da, že šestič in bo še šestnajstič, če bo potrebno, kakšne posebne teže v stranki in za družbo pa seveda nima ..."

Govorite o poslancu Pojbiču ...

" ... ob čemer Pojbič ni nič kriv, njegova raven je takšna, kot je, in se ne bo spremenila. Tudi politična konkurenca je zadovoljna, da ima največja stranka takšnega poslanca, s katerim je v debati mogoče na hitro opraviti. In se naslajati ob reakcijah, ki so nestrpne, nesramne in pod pasom ... In v prihodnje ne bo nič drugače. Tudi na Večerovem soočenju so nastopali kandidati brez argumentov, brez poznavanja ustroja občinskega, kaj šele državnega proračuna. Ne da bi se podučili pri strokovnih sodelavcih strank, ki pa se raje ukvarjajo z ideologijo in bolj malo s stroko."

Kako v tem kontekstu gledate na "svojo" stranko SD, po menjavi generacije, kjer tudi Tanja Fajon bolj stavi na izvoljive okraje v glavnem v Ljubljani?

"V danih razmerah stranke stavijo na ljudi, ki jim bodo resnično prinesli največ in jim omogočili doseganje pozicij, s katerimi bodo lahko po volitvah delovali naprej. Tanja Fajon je pri tem vendarle naredila eno dobro potezo. Kolikor poznam situacijo, ker nisem več blizu krogom te stranke, se je odločila za garnituro, ki nikoli v preteklosti ni bila v tesni zvezi s predhodnico Zvezo komunistov. Je prva in edina, ki je to storila, in to ji štejem v čast. Drugo pa je vzgoja kadra, ki ga stranka za dosego svojih ciljev potrebuje, ob čemer je bazen za vse enak. Od sto primernih kandidatov je deset zelo talentiranih, 80 manj talentiranih, so pa med njimi tudi netalentirani."

Za SD v Mariboru kandidira tudi nekdanji novinar Zoran Ličen, v politično areno se podajajo še Mojca Pašek Šetinc, Blaž Zgaga, tudi upokojena novinarka Breda Čepe. Gre za revolt in nemoč ob spoznanju, da se s kritičnim peresom in glasom ne da vplivati na spremembo razmer v družbi?

"Vsem želim uspeh na volitvah in verjetno res pride do tega, da si človek reče, zdaj pa hočem aktivno sodelovati pri potrebnih spremembah. Če bodo imeli v strankah veljavo in pomembno vlogo, bodo mogoče lahko kaj spremenili, če ne, pa bodo le glasovalni stroj."

Pot iz politike nazaj v medije je težka, če ne celo nemogoča, kar kaže tudi vaša izkušnja.

"Res je, pot nazaj v medije je v glavnem nemogoča. Na RTV-centru so mi po povratku dodelili sobo v kleti brez oken, kjer me je sprejela Dragica Petrovič, edina v celotni hiši, ki sem jo na nek način pomagal soustvarjati. Kolegi, ki so me nekoč trepljali po rami, so mi dan po povratku iz politike obrnili hrbet. Dodelili so me na športni program Televizije Slovenija, kjer sem brez dela ždel šest mesecev in prejemal plačo. Tako sem se odločil za slovo od novinarstva in si do penzije poiskal drugo delo na področju marketinga."

Decentralizacija bi lahko bila ali pa bi morala biti lakmusov papir bodoče vlade. V Mariboru smo nekoč že imeli ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem Janka Razgorška, medtem ko gospodarski minister Zdravko Počivalšek enkrat na mesec v teh prostorih gostuje.

"Žal tisti objekt celo propada, zato ni bistvo decentralizacije v desetih ali petnajstih objektih po Sloveniji. Nemčija, na primer, je tipičen primer, ko so nacionalne institucije razporedili tudi v dobro stoječa mesta. Mi pa smo se zadovoljili, da smo Pošto prenesli v Maribor in Dars v Celje, kjer ljudje delujejo tako, kot delujejo. Smisel decentralizacije, ki je v Evropi nujna, je po mojem v decentralizaciji državnih financ oziroma proračuna, ki ga danes decentraliziramo z dohodnino oziroma glavarino na prebivalca. Poglejte, proračun ljubljanske občine znaša okoli 460 milijonov evrov, mariborski se vrti okoli 160 milijonov evrov. Pred petnajstimi leti je ljubljanski proračun znašal okoli 200 milijonov evrov, mariborski pa med 90 in 100 milijoni, torej je bil razkorak v razmerju 1:2, danes pa je 1:3! Tudi po bruto družbenem proizvodu na prebivalca je notranjska regija z Ljubljano precej nad slovenskim povprečjem, medtem ko v Podravju in Prekmurju niti tega ne dosegamo. Tu je nekaj hudo narobe, poleg tega ima Ljubljana podpisanih okoli 29 projektov, ki jih v skladu z zakonom o prestolnici neposredno financira država. Seveda potrebujemo zakon o prestolnici, potrebujemo pa tudi zakon, ki bo primerljivo obravnaval edini dve mesti v državi z več kot sto tisoč prebivalci. Potem se ne bi zgodilo, da bi Maribor energetsko saniral le okoli 30 objektov, in to do leta 2034. To neskladje se odraža tudi v povprečni življenjski dobi v vzhodni in zahodni statistični regiji, kjer ljudje povprečno živijo sedem let dlje, do 82. leta starosti."

Bodo poslanci novega sklica parlamenta to spremenili?

"Nikakor ne, mi regionalizma nismo spravili na dnevni red resnega zasedanja. Nekaj poizkusov je bilo, v predvolilni kampanji poslušamo obljube, kako bo regionalizem zaživel. Ne bo, ker enostavno ni prave volje za to. Mogoče nas bo nekoč EU s svojimi mehanizmi vzpodbudila k temu, ker nekaj bo treba spremeniti."

Torej pokrajin še ne bo ...

"Tu je 'keč', ker bi morali na pokrajine prenesti denar za infrastrukturo in okolje, denar za energetiko .... Mi pa smo raje razdelili Slovenijo na 212 občin z minimalnim vplivom na državno politiko in jim vladamo preko dohodnine. Vsake toliko naredimo kakšen most, zgradimo cesto, sploh če dobimo nepovratni denar iz Evrope in ga malo porazdelimo. O kakšnem načrtnem razvoju regij, v katere bi morali od desetih milijard državnega proračuna prenesti dve do tri milijarde evrov, pa ni duha ne sluha."

Tudi mestna politika ima nove obraze, kaj menite o delu župana Saše Arsenoviča in njegove ekipe?

"Maribor je bil zadnja leta pred prihodom te ekipe investicijsko mrtev, tu se zdaj nekaj dogaja. Da se trkaš po prsih, da si po 20 letih začel graditi novo mestno knjižnico, da si dosegel nek premik za dve tri ceste, nisi pa zgradil obvoznice, pa kaže na pomanjkanje dolgoročne vizije. Naj se župani menjavajo, eni so bili kavbojci, drugi Indijanci, in, kot kaže, jih vsake toliko časa zamenjamo, ker smo jezni na enega in ga zamenjamo z drugim, zdaj smo jezni že na aktualnega. Ta se hvali, kako je zagnal investicijski ciklus, resnega strateškega premika pa ni. V Ljubljani ta kontinuiteta z Zoranom Jankovićem, kakršnekoli že je, daje rezultate. Očitno ima za sabo tim mestne administracije, ki je učinkovita in ve, kaj dela."

Nekoč ste bili sami blizu temu, da bi vodili Maribor, vam je kaj žal za to priložnost?

"Ne, ni mi žal. V dveh krogih sem dobil največ glasov, a ne dovolj, zato sem v tretjem dal prednost Magdaleni Tovornik, ki je v tedanjih časih to vlogo odlično opravila. Maribor je bil takrat na udaru tako ekonomsko s propadom industrijskih gigantov in tudi na političnem področju, ki je doseglo vrelišče s pekrskimi dogodki in vojno za Slovenijo."

Nove obraze opažamo tudi v mariborskih javnih podjetjih (Javni holding Maribor, Šport Maribor, Marprom ...), je mogoče na te kadrovske poteze gledati tudi skozi prizmo letošnjih županskih volitev?

"Kaže, da se zadeve gostijo, glede na to, da ima občinska politika v komunalnih podjetjih moč odločanja. Po drugi strani pa se nemoč kaže v dobri izjavi Srečka Vilarja v intervjuju za Večer, ko je dejal, da Maribor v šestih desetletjih na Pohorju ni naredil nič resnega. To kaže, da se ukvarjamo s sporadičnimi zadevami. Se strinjam, da je treba kdaj pa kdaj koga zamenjati, samo ne pred volitvami in ne zamenjati človeka, ki je vendarle na Pohorju v zadnjih štirih letih naredil kar precej. Za Pohorje, ki je kot celota razdeljeno med 23 občin, pa bi potrebovali poseben zakon, za katerega so se poslanci nekoč zavzeli, pa ga še vedno ni. Pohorje bi morali zaščititi enako kot Triglavski narodni park in pika."

Pa sva spet pri tem, da mariborski poslanci ne naredijo dovolj za kraje, kjer so bili izvoljeni.

"Saj bodo ti novi ponovno obljubljali. Ne gre za tistih 10 do 15 milijonov evrov, ki jih izcejajo iz proračuna, ampak za celovito strategijo, da se temu Pohorju, življu, ki tam živi, pohorskemu kmetu, kmetijstvu in posledično turizmu, zagotovijo enakovredni pogoji."

Je pot združevanja javnih podjetij v Javni holding Maribor prava in bo izboljšala servis za meščane?

"Ne morem soditi, načelno pa mislim, da je v redu vse, kar je v prid mestu. Vse, kar je v prid kupčkanju s kadri in denarjem, pa mestu ni v prid. Ne vem, če sta Pogrebno podjetje in Snaga kompatibilna, to naj ocenijo drugi. Skupni servis pa bi lahko uredili tudi drugače. Navsezadnje gre za denar občanov, ki ga mestna oblast upravlja, ponavljam, upravlja, in ga nima v lasti, kot je včasih razumeti iz njenih nastopov. In uspešnost tega upravljanja občani tehtamo na volitvah."

To vas vprašujem, ker poznate probleme pri delovanju in predvsem vzdrževanju športne infrastrukture. Na Pristan smo čakali leta, čez cesto, kjer se pogovarjava, končno teče obnova dotrajane Dvorane Tabor ...

"To je specifika usihanja investicijskih ciklusov v Mariboru, ki je v športu še bolj porazno. Tudi na tem področju nismo v zadnjem desetletju naredili nič, obnova dvorane Tabor, ki jo omenjate, je bolj kozmetična. Dvorana bo bolj funkcionalna in primerna za bivanje, a to ne spremni dejstva, da Maribor nima sodobne športne dvorane, ki jo potrebuje in si jo zasluži."

Žal zadnji dogodki kažejo, da bi lahko Maribor po šestih desetletjih ostal brez Zlate lisice - dragocene blagovne znamke Maribora in Pohorja. So mlajši kadri, ki zamenjujejo starejše, stopili v prevelike čevlje?

"Ti mlajši kadri so stali za starejšimi zaradi ene bunde, ob čemer so vodili organizacijske odbore in bi morali nositi tudi del odgovornosti za stanje, kakršno danes je. Meni je žal, če bomo izgubili enega izmed štirih diamantov Maribora, ob Zlati lisici so to še Borštnikovo srečanje, Festival Lent in NK Maribor. To ima samo Maribor in nihče drug, in če bo ugasnil eden izmed njih, bo to postopoma zarezalo še v ostale. In potem bomo tam, kjer smo in kjer bi nekdo rad, da bi bili, dolga vas na koncu neke regije."