(INTERVJU) "Ne bo držalo, da imajo 'sveži upokojenci' naenkrat preveč prostega časa. Vsaj tisti ne, ki so se na upokojitev pripravili"

V Sloveniji najbolj pogosto posamezniki s polne zaposlenosti (40 ur na teden) z upokojitvijo preidejo na tako imenovano nično zaposlenost. Bi bilo bolje, če bi kakšno leto ali dve pred polno upokojitvijo še delali za skrajšani delovni čas štiri ali šest ur na dan?

"Dolgo je veljalo, da je življenje po upokojitvi predsmrtno obdobje, ko upokojeni nimajo več kaj povedati, narediti, lahko 'počivajo' in čakajo svoj konec. Čas med upokojitvijo in smrtjo je bil spregledan v laični in strokovni javnosti. Niso ga razumeli kot obdobje še aktivnega življenja, v katerem lahko starejši marsikaj dodajo svojemu in družbenemu življenju. Starejši danes ne sprejmejo pasivne starosti in tudi v ponovni zaposlitvi uresničujejo svoje specifične možnosti in naloge. Zadnjih nekaj desetletjih se je starostna sestava delovno aktivnega prebivalstva močno spremenila in kljub naraščajočemu trendu staranja so starejši zaposleni pogosto spregledani in prikrajšani za številne priložnosti, ki jih ponuja trg dela.

Poleg splošnih prilagoditev v družbi in gospodarstvu se je treba zavedati sprememb, ki jih upokojitev prinaša posameznikom. Čeprav delavci, starejši od 55 let, zakonsko uživajo posebno varstvo, to ne zagotavlja njihove enakopravne ali aktivne vključenosti v trg dela oziroma se ta vse bolj krči. Tudi zato, ker so s starejšimi delavci povezani (negativni) stereotipi, kot manjša uspešnost pri delu, odpor do sprememb, manjša sposobnost učenja in reševanja nekaterih nalog, nepoznavanje sodobnih tehnologij in večji strošek za delodajalca. To na starejše delavce vpliva negativno in manjša motivacijo do dela ter jih izloča iz družbenega življenja. Redko pa slišimo, da so zakladnica znanja, ki jo lahko delijo z mlajšimi zaposlenimi. A študije kažejo, da so po delovnih sposobnostih in učinkovitosti enakovredni mlajšim zaposlenim. Znanje in izkušnje nevtralizirajo morebitne slabosti pri opravljanju del, povezanih s staranjem. V zadnjih desetletjih se je močno zmanjšal obseg del, ki zahtevajo visoke fizične zmogljivosti, povečal pa obseg del, za opravljanje katerih so starejši lahko bolj kompetentni kot mlajši.

Izpostaviti želim tri komplementarne strategije za povečanje zavzetosti starejših za ponovno zaposlitev, kar podpira tudi država s sofinanciranjem tistih, ki so dosegli pogoje za starostno upokojitev. Pomemben je pristop ravnanja glede na (z)možnosti zaposlenih, ki poudarja raznolikost (dodelijo se jim pomembne vloge, so mentorji, se neprestano izobražujejo, preoblikovanje dela), upoštevanje delovne uspešnosti (starejše zaposlene se ceni ne glede na kronološko starost) in upoštevanje zdravstvenega stanja. To spodbuja starejše, da staranje doživljajo kot aktivno in produktivno. Po koncu aktivnega življenjskega obdobja starejši še potrebujejo določene vloge v družbi in življenjskem okolju. Za aktivno staranje naj ohranijo čim več nekdanjih dejavnosti. Aktivnost in socialna vključenost sta glavna elementa v življenju starejših.

A realna situacija pri starejših, ki bi še delali, nemalokrat povzroča nelagodje, tesnobo, celo strah. V tem obdobju je vloga socialnega gerontologa kot strokovnjaka v podjetju ali zunaj njega, da starejšega delavca še v aktivni dobi pripravi na upokojitev. Veliko starejših strokovnjakov o upokojitvi noče razmišljati, s socialnim gerontologom pa bi lahko poiskali rešitve in si zadali nove cilje. Pri sprejemanju starejših v delovno sredino je pomembno razumevanje, kako se starejši počutijo in kako dojemamo staranje. Na sprejemanje staranja vplivajo stališča družbe kot celote do starejših. Sinergije med mlajšimi in starejšimi zaposlenimi lahko s povezovanjem novih in obstoječih znanj dvignejo organizacijsko raven produktivnosti in inovativno sposobnost. Posledično je pomembno medgeneracijsko sodelovanje, ki ga lahko na delovnem mestu vzpostavimo na več načinov: sodelovanje z vrtci, osnovnimi šolami, s srednjimi šolami in fakultetami; obratno mentorstvo; timsko delo različnih generacij; spodbujanje medgeneracijske solidarnosti in komunikacije; neformalna druženja različnih starostnih skupin.

Staranje doživljamo različno, tako individualno kot družbeno. Starejši imajo v tem novem življenjskem obdobju različne strategije. Nekdo želi narediti novo kariero, drugi se postopno umaknejo v določeno stopnjo dejavnosti, tretji obupujejo in se prepuščajo dogodkom, četrta oblika pa predstavlja pogost vzorec, saj številni po upokojitvi ne najdejo mesta v družini in skupnosti. Nemalokrat čustveno strti resno zbolijo, prehitro umrejo."

Pripraviti se na upokojitev

Kako naj se "sveži" upokojenci zamotijo, ko imajo naenkrat preveč prostega časa? Naj se posvetijo hobijem, sebi ali vnukom, naj si nabavijo hišnega ljubljenčka, naj se včlanijo v upokojenska ali druga društva?
"Ne bo držalo, da imajo 'sveži upokojenci' naenkrat preveč prostega časa. Vsaj tisti ne, ki so se na upokojitev pripravili. Ti se posvečajo aktivnostim, ki jih v času zaposlitve niso uresničili ali so jih odkrili po upokojitvi. Ker naj bi se na starost pripravljali vse življenje, upokojitev predstavlja novo priložnost za zavestno pripravo na kakovostno življenje v tem življenjskem obdobju. Pripravijo si lahko osebni načrt za življenje po upokojitvi, obudijo stare hobije in spoznajo nove, za katere niso imeli časa, razširijo socialno mrežo. Tisti, ki se na upokojitev niso pripravili ali so prehod podcenjevali, pa nemalokrat, čeprav se upokojitve veselijo, padejo v 'črno luknjo'. Tu je vloga socialnega gerontologa izjemnega pomena, saj lahko z oblikovanjem individualnega načrta presežeta malodušje in občutek odvečnosti, nekoristnosti in neuporabnosti. Oblikuje se cilje za novo obdobje življenja in načine njihove uresničitve. Pri tem je treba slediti željam posameznika, ki je na poti v pokoj. S prevzemanjem vpliva nad odločitvami ima možnost za izboljšanje kakovosti življenja, ko bo sestopil iz aktivnega življenja v čas po njem.

Pri tem individualni načrt obsega tri vsebinske dele: uvod, ki obravnava preteklost, štiri vidike, ki obravnavajo sedanjost (vplivi, stiki, spretnosti, zdravje/skrbi/veselje), in cilje, ki usmerijo aktivnosti za prihodnost. Obstaja veliko možnosti za aktivno vključevanje upokojencev na trg dela ali v družbeno življenje. Ena je medgeneracijsko središče, ki predstavlja sodoben model povezovanja civilnih in političnih služb, organizacij in programov, ki so pomembni za aktivno in zdravo staranje upokojenske generacije, oskrbo in nego vseh, ki to potrebujejo zaradi starostne oslabelosti, in medgeneracijsko solidarnost in sožitje vseh prebivalcev.

Pomembno je lahko vključevanje v upokojensko organizacijo, zlasti z vidika ohranjanja fizične aktivnosti ter kulturnih in športnih prireditev. Upokojenska društva organizirajo številne humanitarne, razvedrilne, športne in kulturne dejavnosti. Še vedno je aktualen projekt socialne samopomoči Starejši za višjo kakovost življenja doma v okviru Društva upokojencev Slovenije, ko starejši prostovoljci obiščejo starejše nad 69 let v svoji okolici in raziščejo, kako živijo, in jim po potrebi organizirajo pomoč. Uspešna sta še projekta Starejši za starejše in program za vseživljenjsko izobraževanje in druženje tretje generacije v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje, ki tudi v času epidemije poteka on-line. Starejši se lahko izobražujejo na različnih področjih, ki jih veselijo in za katere prej ni bilo časa ali priložnosti. Tudi predlog za ustanavljanje svetov starejših pri občinah pomeni pozitiven premik.

Problemi glede starejših so nastajali dolgo, slovenska postmoderna družba, ki se je ves ta čas intenzivno spreminjala v hedonistično naravnano kapitalistično družbo, pa temu ni sledila. Zato je skrajni čas, da odločevalci sprejmejo dolgoročne stabilne ukrepe za obvladovanje nastalih razmer, v katerih bo z zagotovljeno dolgotrajno oskrbo starejši normalno funkcioniral, uresničeval potrebe v domu za starejše ali v domačem okolju. Za obe obliki bivanja so potrebna večja finančna sredstva, kar dokazuje aktualna razprava o stroških zdravljenja starejših, ki so zboleli za covidom-19."

Imajo na novo upokojeni zaradi same upokojitve več zdravstvenih težav?
"Starejši so pogostejši uporabniki zdravstvenih storitev, a po upokojitvi niso le socialni in zdravstveni problem, saj lahko še veliko prispevajo k razvoju kraja, kjer živijo, in celotne družbe. Zmanjšane pa so možnosti za vključitev v rehabilitacijske programe, v odsotnosti starejših v določeni starosti v preventivnih in presejalnih programih. Včasih je od starosti odvisna odločitev o poteku in intenzivnosti zdravstvene oskrbe. Kadar zdravstveni sistem ohranja družbene stereotipe o starosti, so izpolnjeni vsi pogoji za manj kakovostno obravnavo starejših. Res je, da imajo starejši več zdravstvenih težav, a tudi te so individualno pogojene. Čakalne dobe pri zdravnikih so na vseh nivojih predolge. Sploh v razmerah epidemije je dostop do zdravstvenih in negovalnih storitev zelo okrnjen. Na zakon o dolgotrajni oskrbi pa čakamo več desetletij. Ta bi odpravil marsikateri problem starejših, okrepil njihovo samopodobo in zagotavljal varno staranje. Služba za pomoč na domu, ki obstaja, pa je kadrovsko in finančno podhranjena."

Starost ni bolezen

Drži, da če ostajaš aktiven in mladosten, boš dočakal višjo in bolj zdravo starost?
"Pojem aktivnega staranja je dobil nov pomen v dokumentu Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2002. Dokument aktivno staranje predstavlja kot priložnost za zagotavljanje telesnega, duševnega in družbenega blagostanja starejših in za njihovo sodelovanje - glede na njihove potrebe - na vseh področjih družbenega, gospodarskega, kulturnega in skupnostnega življenja -, za podporo njihovim družinam, neposrednim in razširjenim okoljem.

V tretjem življenjskem obdobju (od 65. do 75. leta starosti) se posameznik prilagaja na upokojensko življenje. Običajno so ljudje v tem obdobju dokaj zdravi in živijo zelo dejavno, četrto (od 76. do 85.) pa že zaznamuje prilagajanje na upadanje svojih moči in zdravja. Krčijo se socialne mreže, saj izgubljajo partnerje in vrstnike. Seveda pa so lahko mladostno sveži tudi v teh starostnih obdobjih, odvisno od miselnih sposobnosti in duševnih procesov. Psihične spremembe se lahko pojavijo kot vir različnih stisk in jih je težje zaznati. Med najpogostejšimi so različne izgube in občutek odvisnosti od tuje pomoči. V zadnjem letu tudi strah pred okužbo. Zato je zelo pomembno, da se - ne le starejši - zavedamo, da starost ni bolezen.

Zdrav življenjski slog v prejšnjih obdobjih življenja pomeni vložek v zdravje za starost, saj vsebuje upoštevanje zdravih oziroma koristnih navad, kot so redno gibanje, zdrava in uravnotežena prehrana, varno sončenje, dovolj spanca in izogibanje slabim razvadam (kajenje, pitje alkoholnih pijač, čezmerno uživanje hrane, uživanje drog). Številne raziskave kažejo, da zdrav življenjski slog v mladosti in srednjih letih ohranja duševno in telesno vitalnost v starosti, zdrav življenjski slog pa je ključnega pomena za zdravstvene, ekonomske, socialne in druge kazalnike starejših.

Med najučinkovitejšimi dejavniki zaviranja staranja izstopa telesna dejavnost, ki je tudi v starosti naravna potreba. Res se zdravje s tem ne izboljšuje, a je z ustreznimi zdravimi navadami in primernim življenjskim slogom mogoče razvoj bolezni omiliti in upočasniti. Redna telesna dejavnost starejših zmanjša fiziološke posledice sedečega načina življenja, odloži nastanek in/ali izboljšuje stanje kroničnih bolezni in drugih stanj, povezanih s starostjo. Boljša prebava ugodno vpliva na raven sladkorja v krvi, izboljša spanec in aerobne kapacitete, poveča mišično maso in gibljivosti sklepov, vpliva na ravnotežje. Priporočljivo je, da so starejši na teden telesno aktivni vsaj 150 minut. Možnosti so raznolike (hoja, plavanje, kolesarjenje, lahka aerobika, ples, vrtnarjenje, hišna opravila, hoja po stopnicah...), a po zmožnostih in brez pretiravanja, saj lahko prevelike obremenitve telesa povzročijo slabitev imunskega sistema. Dobro zastavljena aktivnost lahko deluje kot preventiva, rehabilitacija in učinkuje zdravilno."

Kaj na področju staranja in upokojevanja odkrivajo v tujini in kaj stroka v Sloveniji?
"Slovenija je med 27 članicami EU na 11. mestu po tveganju za revščino in socialno izključevanje. Po evropskem indeksu dejavnega staranja je na 22. mestu, med Bolgarijo in Romunijo, in je v zadnjem leto padla za dve mesti. Vodilne so skandinavske države, Estonija in Češka sta na 10. in 11. mestu. Slovenija je še najboljša pri kazalniku neodvisno in varno življenje, najslabša pa pri zaposlovanju, saj smo se prezgodaj odločali za upokojitev.

V Avstriji namenjajo veliko pozornost osebnemu in poklicnemu razvoju že starostni skupini od 45 do 65 let, ki se pripravlja na upokojitev. Te priprave vsebujejo izobraževanje za upravljanje s kapitalom starejših v delovnih organizacijah ter izzive in odgovornost upokojencev do lastnega poklica, družinskih članov in družbe nasploh, spodbujanje optimizma, občutke sprejetja, samoučinkovitosti, odgovornosti, socialne varnosti, usmerjenosti v reševanje problemov in načrtovanje prihodnosti ter možnosti nadaljnje zaposlitve, v celoti ali delno. Ne posvečajo pa se posredništvu med potencialnimi delodajalci in starejšimi, zdravju in dobremu počutju, reševanju stanovanjske problematike starejših in finančnemu svetovanju.

V Nemčiji izvajajo predupokojitvene seminarje za posamezna večja podjetja ali javne institucije. Imajo borzo interesov, kjer si vsak poišče ljudi, s katerimi bo delil hobije ali drugim posredoval znanje in poiskal možno polno ali delno zaposlitev po upokojitvi. Tudi dežele se trudijo ustvariti pogoje za daljše delovno življenje in zato izpostavljajo nagrajevanje življenjskih dosežkov skozi promocijo neodvisnega življenja starejših za doseganje njihove aktivne vloge v družbi po uradni upokojitvi s podpiranjem zdravega staranja in z zagotavljanjem kvalitetnega življenja v starosti. Tudi Zvezno združenje upokojenskih organizacij povezuje več kot 100 različnih organizacij in približno 13 milijonov starejših. Javno zastopa njihove interese in se zavzema za realno podobo starajoče se družbe, za spodbujanje samostojnega življenja v starosti, socialno vključenost in sodelovanje starejših, medgeneracijsko solidarnost, zdravo staranje in kakovost zdravstvene nege in oskrbe ter za interese starejših potrošnikov. Starejšim nudi praktično pomoč in nasvete ter informacije o kontaktnih točkah v njihovi lokalni skupnosti, kjer se lahko dogovarjajo o področjih in oblikah prostovoljnega udejstvovanja in ponovnega vključevanja na trg dela. Veliko starejših prostovoljcev pomaga pri vodenju ali zbiranju sredstev na socialnem področju, tudi v izobraževanju kot učitelji in svetovalci mladim z učnimi težavami in kot motivatorji starejšim iskalcem zaposlitve. Prav tako starejšim ponuja izobraževanje za uporabo sodobne tehnologije in jih spodbuja za vsestranski razvoj za lažje soočanje z gibalnimi ovirami, s smrtjo partnerja in drugimi težavnimi situacijami.

V Sloveniji predupokojitveno izobraževanje ni pravica iz dela in zato za delodajalca izvajanje tovrstnih izobraževanj ni obvezujoče, a so starejši delavci informacij (in izobraževanj) deležni skozi aktivnosti Društva za izobraževanje za tretje življenjsko obdobje, v Gerontološkem društvu Slovenije, na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, Društvu upokojencev MOSR, Inštitutu Antona Trstenjaka, na Upravni akademiji, GZS, zavodu za zaposlovanje, mreži MATIjA, na Almi Mater - ECM. Prav slednja usposablja socialne gerontologe, ki so starejšim v veliko pomoč v predupokojitvenem obdobju kot v njihovi reaktivaciji v delovno okolje po njej. Vsaka organizacija potrebuje socialnega gerontologa, ki je zaposlenim na voljo v primeru težav ob upokojevanju in ob ponovni vključitvi."

Neprecenljive pomoči zaposlenih in prostovoljcev

Kako naj starejši v času epidemije ostanejo aktivni in ohranijo stike z drugimi?
"Epidemija je spremenila marsikaj. Starejši so bili razumljeni kot zajedavci na telesu naroda, kot tisti, ki samo črpajo družbeni denar iz zdravstvene in socialne blagajne. Epidemija je najbolj prizadela njih, ki so ob svoji okuženosti in obolelosti ostajali nemočni in brezglasni, a hkrati posebej pomoči potrebni. Velikokrat so ostajali družbeno, čustveno in fizično izolirani in osamljeni. Pomoč je bila največkrat zamejena na bližnje sorodnike, ki so bili ob zaprtju domov za starejše, v katerih živi večina starejših, prav tako nemočni, čeprav so se zavedali odgovornosti in bremena nudenja pomoči, medtem ko je socialna država sprva nemočno stala ob strani, nato pa se organizirano spopadla z nastalo situacijo. V številnih domovih so stisko stanovalcev in njihovih svojcev začutili in omogočili stike prek spleta, telefona, mobilnih aplikacij. Neprecenljive so pomoči, ki so jih starejšim nudili zaposleni in številni prostovoljci.

Marsikdaj smo slišali, tudi iz ust aktualnih ekonomistov, da naj starejši sami skrbijo zase, naj gredo v krtovo deželo, ker so strošek. Še hujše besede smo lahko prebrali po spletnih kotičkih te dežele. Predvsem pa, da so največje žrtve mladi, češ, da ne doživljajo potrebne socializacije. A ko doživljamo okužbo in nemoč starejših, ki so del našega intimnega sveta, so se tovrstna razumevanja pričela spreminjati. Poročila iz domov za starejše iz Šmarij pri Jelšah, Ljutomera in še od kod so nas začela ozaveščati, da naj starejših ne zdravimo zaradi njihove starosti, ampak bolezni, ki lahko prizadene vsakogar. Ukrepi so bili izredni, saj so prestopali običajne zakonske omejitve, a nujni. A ne samo za starejše. Upoštevati bi jih morale vse generacije. Z veseljem ugotavljamo, da so odločevalci pričeli rahljati obstoječe omejitve. Stroga izolacija je delovala kot strup, še posebno za starejše. Ne bi se smele omejiti svoboščine starejših proti njihovi volji, smo lahko prebrali tudi v tujih medijih, a situacija tega ni dopuščala.

Izstopali sta nemoč in ogroženost starejših in zdravstvenih delavcev, ko je ob splošni inkluzivnosti epidemije prihajalo do neenake ogroženosti ljudi glede na njihove objektivne življenjske razmere in biologijo človekovega telesa. Prav zato je etičen, strokoven in profesionalni odnos vseh, ki so imeli stike s starejšimi, bil tako pomemben. Vsi, ki jih dejanska situacija zadeva, so opravili ne samo zrelostni izpit, pač pa doktorat življenjskega poslanstva. Njihovo delo in skrb prav za starejše se kaže kot neprecenljivo bogastvo kulturnega kapitala našega naroda. V že zaostrenih in celo rizičnih razmerah so stkali s starejšimi niti sočutja, pozornosti, občutenja in vsem, tako starejšim kot njihovim zaskrbljenim svojcem, dali občutenje, da kljub vsemu njihovi dragi niso sami, da ne umirajo kot neljudje, pozabljeni, zavrženi samo zato, ker so stari. Ni vedno ubijal le virus, mnogokrat so se starejši zlomili v nemoči, podlegli strahu pred svojo in tujo nemočjo. Kljub profesionalni oskrbi vseh, ki so se zanje trudili. Kriza predstavlja izziv, da večjo pozornost posvetimo starejšim kot ranljivi skupini in neenakosti v njihovi izpostavljenosti pa tudi njihovemu odzivanju na epidemijo. Predstavlja priložnost ozaveščanja o neenakosti, o brezglasnih in zapostavljenih. Kar starejši v naši družbi vse prevečkrat so. In da se je treba naučiti staranja."