V prihodnjih dneh bodo mesto Velenje znova preplavile številne Pike s pikicami po obrazu, z vihravimi čopki in pisanimi nogavicami. Zgodil se bo največji slovenski otroški festival, 30. Pikin festival, ki je še danes povsem brezplačen. Zaradi gradbenih del, ki potekajo ob Velenjskem jezeru, se tokrat, v svoji trideseti ponovitvi, vrača na kraj, kjer se je vse začelo – na Titov trg in v Rdečo dvorano. Začel se bo 9. septembra in končal 15., priprave so na vrhuncu. Razlog, da se je prireditev v Velenju sploh začela, pa je treba iskati v leta 2011 preminulemu Marjanu Marinšku, vsestranskemu šaleškemu kulturnemu delavcu, navdušenemu zbiratelju (pred letom dni so v velenjski knjižnici odprli mogočno zbirko njegovih Prvih beril) in osebnemu prijatelju avtorice Pike Nogavičke Astrid Lindgren. Spomine na sam začetek smo obujali z enim od njegovih treh sinov, Petrom Marinškom.
Kako se spomnite prvega festivala? Od kod očetu ideja, da je to sploh pripeljal v Velenje?
"Na prvem sam nisem bil, očitno sem bil zaseden z drugim delom. Ker to je bil pač eden od mnogih dogodkov, ki se jih je moj oče lotil. Je pa bil že na prvem festivalu moj brat Marko, ki je pekel palačinke, drugih pekov takrat nismo našli. Za toliko otrok, kot jih je prišlo, jih ni mogel dovolj hitro peči. Naslednje leto smo našli nekoga, ki nam je posodil prave pekače. Potem je Marko napekel toliko palačink, kolikor so jih otroci lahko pojedli. Glavna atrakcija ob tem pa so bile pločevinke kokakole, ki se takrat v Sloveniji še niso dobile (mi smo jih 'švercali' iz Avstrije)."
Kakšne atrakcije so še bile na prvem festivalu, ki se je takrat še imenoval Pikin dan?
"Že takrat si je oče izposodil konja, kobilo pravzaprav, na katero so narisali pike. V ljubljanskem živalskem vrtu so si sposodili kamelo, kar se mi še danes zdi zelo imenitno. Pred 30 leti je to moralo biti zelo fascinantno. Mislim, da je bila že prvo leto tudi parada skozi Velenje. Oče je igral kapitana Nogavičko. To mu je ležalo, je imel ravno prav trebuščka, brado je tudi imel svojo. Nazadnje sem ga videl obritega 1974, po tistem nikoli več. Ta vloga je bila zanj doživljenjsko rezervirana. Tako je tudi bilo. Do konca je igral kapitana.
Je pa v začetku zelo dobro sodeloval s takratno trgovino Nama. Odstopili so mu izložbo, v njej so Velenjčani lahko spoznavali Piko že pred Pikinim dnevom. Nekaj takšnega je moral imeti, da je ljudi opominjal na festival. Jumbo plakatov takrat na trgu še ni bilo. To vem, ker sem prve okoli leta 1992 za volitve naredil jaz."
Od ena do pet
Katera knjiga o Piki Nogavički je vam najljubša?
"Čisto prva, osnovna, z naslovom Pika Nogavička iz zbirke Biseri in z ilustracijami Marlenke Stupica. Kot otroku se mi niso zdele tako lepe, sedaj so mi pa vedno bolj všeč."
Kdaj ste bili nazadnje na festivalu in kaj ste počeli?
"Jedel sem sladoled, ker ga obožujem. To je bilo pred kakšnimi tremi leti."
Kaj vam je najbolj všeč na festivalu?
"Delavnice. Sem sam tudi malo likovnika, zato razne delavnice. Pa sladoled. V otroških stvaritvah vidim včasih več kot v delih na kakšnih profesionalnih likovnih razstavah. Včasih sem kakšnemu direktorju rekel, dajte to dol in pojdite na kakšno šolo, naj vam otroci kaj narišejo, pa jim sponzorirajte za kakšen nenavaden material, vi pa boste imeli na stenah nekaj lepega. In to brez slabega občutka, da gre za kič. Ker to, kar otroci naredijo, ni nikoli kič. S tem ne moreš zgrešiti."
Katera očetova knjiga vam je najbolj všeč?
"Tonček je prišel, ki je sicer izšla po njegovi smrti. V njej najbolj govori o sebi, ta mi je najbližja."
Najljubši dogodek v zvezi z očetom?
"Najin obisk Amerike leta 1989, ko je oče razstavljal Gasparijeve razglednice, jaz pa sem se obiska veselil predvsem zato, ker obožujem stare ameriške avtomobile. Vedno mi je rekel, Peter, celo življenje boš gledal te avtomobile in sanjal, a ne? Pa sem si ga končno le uspel kupiti, chevroleta, silverada, 45 let starega, takšnega, da cel Žalec mirno stoji ob cesti, kadar se pelješ mimo. Pa ati na žalost tega ne ve. Ali pač …"
S pekači smo napekli toliko palačink, kolikor so jih otroci lahko pojedli, pločevinke kokakole pa smo tihotapili iz Avstrije