(INTERVJU) Peter Marinšek: "Družina je živela s Piko"

Rozmari Petek Rozmari Petek
01.09.2019 16:56

Brez Marjana Marinška Pikinega festivala, tega prikupnega slovenskega otroškega dogodka, ne bi bilo; spomine nanj in na začetke festivala obuja njegov sin Peter Marinšek. Pika, Marjan Marinšek in Astrid Lindgren so Velenje vpisali na zemljevid otroških sanj

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Peter Marinšek pred plakatom, ki vabi na letošnji, trideseti Pikin Festival.
Edi Einspieler

V prihodnjih dneh bodo mesto Velenje znova preplavile številne Pike s pikicami po obrazu, z vihravimi čopki in pisanimi nogavicami. Zgodil se bo največji slovenski otroški festival, 30. Pikin festival, ki je še danes povsem brezplačen. Zaradi gradbenih del, ki potekajo ob Velenjskem jezeru, se tokrat, v svoji trideseti ponovitvi, vrača na kraj, kjer se je vse začelo – na Titov trg in v Rdečo dvorano. Začel se bo 9. septembra in končal 15., priprave so na vrhuncu. Razlog, da se je prireditev v Velenju sploh začela, pa je treba iskati v leta 2011 preminulemu Marjanu Marinšku, vsestranskemu šaleškemu kulturnemu delavcu, navdušenemu zbiratelju (pred letom dni so v velenjski knjižnici odprli mogočno zbirko njegovih Prvih beril) in osebnemu prijatelju avtorice Pike Nogavičke Astrid Lindgren. Spomine na sam začetek smo obujali z enim od njegovih treh sinov, Petrom Marinškom.
Kako se spomnite prvega festivala? Od kod očetu ideja, da je to sploh pripeljal v Velenje?
"Na prvem sam nisem bil, očitno sem bil zaseden z drugim delom. Ker to je bil pač eden od mnogih dogodkov, ki se jih je moj oče lotil. Je pa bil že na prvem festivalu moj brat Marko, ki je pekel palačinke, drugih pekov takrat nismo našli. Za toliko otrok, kot jih je prišlo, jih ni mogel dovolj hitro peči. Naslednje leto smo našli nekoga, ki nam je posodil prave pekače. Potem je Marko napekel toliko palačink, kolikor so jih otroci lahko pojedli. Glavna atrakcija ob tem pa so bile pločevinke kokakole, ki se takrat v Sloveniji še niso dobile (mi smo jih 'švercali' iz Avstrije)."
Kakšne atrakcije so še bile na prvem festivalu, ki se je takrat še imenoval Pikin dan?
"Že takrat si je oče izposodil konja, kobilo pravzaprav, na katero so narisali pike. V ljubljanskem živalskem vrtu so si sposodili kamelo, kar se mi še danes zdi zelo imenitno. Pred 30 leti je to moralo biti zelo fascinantno. Mislim, da je bila že prvo leto tudi parada skozi Velenje. Oče je igral kapitana Nogavičko. To mu je ležalo, je imel ravno prav trebuščka, brado je tudi imel svojo. Nazadnje sem ga videl obritega 1974, po tistem nikoli več. Ta vloga je bila zanj doživljenjsko rezervirana. Tako je tudi bilo. Do konca je igral kapitana.
Je pa v začetku zelo dobro sodeloval s takratno trgovino Nama. Odstopili so mu izložbo, v njej so Velenjčani lahko spoznavali Piko že pred Pikinim dnevom. Nekaj takšnega je moral imeti, da je ljudi opominjal na festival. Jumbo plakatov takrat na trgu še ni bilo. To vem, ker sem prve okoli leta 1992 za volitve naredil jaz."

Peter Marinšek s plakatom, ki ga je za festival narisal Božo Kos
Edi Einspieler
Peter Marinšek s prvim uradnim plakatom, ki še danes vabi na Pikin festival
Edi Einspieler
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta