Botrstvo je danes med najbolj prepoznavnimi programi v državi, s katerimi se pomaga otrokom, začetki pa niso bili preprosti?
"Na začetku je bila ideja, osnovni koncept povezati otroka in botra. Izhajala sem iz sebe in svoje izkušnje. Skoraj deset let pred tem sem štipendirala družino iz Štajerske. Zanjo sem izvedela od novinarke Nedeljskega dnevnika Nade Mavrič, ki je skrbela za rubriko Iskrice v žalostnih očeh. Oče je ob poškodbi postal tetraplegik, mama ni mogla delati, ker je skrbela zanj. V družini so bili trije osnovnošolski otroci, in ko so vsi prišli do poklica, sem štipendiranje prenehala. Ta izkušnja je bila osnova za idejo botrstva. Razmišljala sem, kako pomagati več otrokom, želela sem povezati darovalca - botra in otroka. Sprva sem celo mislila, da bi bili ti v neposrednih kontaktih, a so me opozorili na možnost zlorab na obeh straneh, otroka in botra. Boter danes pozna samo ime in zgodbo otroka. V javnosti pa so zgodbe zaradi stigmatizacije in zaščite otroka predstavljene z izmišljenimi imeni."
Kako ste pravzaprav prišli skupaj?
"Večkrat pravim, da so se 'poklopile energije v vesolju', da smo prišli skupaj Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje z integriteto Anite Ogulin na eni strani, ki je bila že takrat znana na področju dobrodelnosti, jaz z idejo in svojimi organizacijsko-vodstvenimi izkušnjami in na tretji strani Val 202, ki je pomemben, kredibilen medij, in pri njih urednica Nataša Zanuttini ter novinarka Jana Vidic, ki tenkočutno predstavlja zgodbe otrok. Skozi leta smo s transparentnim in konsistentnim delovanjem zgradili prepoznavno blagovno znamko in pridobili zaupanje ljudi. Te dni smo izvedeli, da smo bili imenovani za najbolj zaupanja vredno blagovno znamko v Sloveniji na področju humanitarnosti. Ne samo naš projekt, tudi drugi humanitarni projekti potrjujejo, da smo Slovenci solidarni in radi pomagamo, če vemo, komu denar gre. Hkrati se pa sprašujem, kje smo kot družba, če vemo, da je samo Botrstvo v teh letih zbralo in razdelilo pomoči potrebnim več kot 21 milijonov evrov."
Niso humanitarne akcije na neki način potuha državi, ki bi morala skrbeti, da bi bilo tovrstnih stisk manj?
"Ne bi ravno uporabila besede potuha, gotovo pa so nevladne organizacije v veliko pomoč državi, da skupaj za silo ohranjamo socialno državo oziroma pomagamo vsem družinam in posameznikom, ki so v stiski."
Gotovo bi lahko v vseh teh letih na sistemski ravni zadeve bolje uredili.
"Lahko rečem, da so v tem obdobju zadeve šle kvečjemu na slabše. V začetku smo mislili, da bomo iz sredstev botrov otrokom plačevali počitnice, ekskurzije, zunajšolske dejavnosti, a se je izkazalo, da je pomoč potrebna tudi pri omogočanju osnovnega preživetja. Kmalu smo padli v ekonomsko krizo, prišlo je do spremembe socialne zakonodaje, rasla je brezposelnost, težave z brezplačno šolsko prehrano, bilo je veliko deložacij iz stanovanj in vse to je stiske družin in otrok poglabljalo."
In tako ste začeli reševati socialne stiske, čeprav to ni bil prvotni namen.
"Na Valu 202 so objavili žalostne zgodbe otrok. Ko so ljudje slišali glas otroka in njegovo pripoved, je število botrov bliskovito naraslo, hkrati pa tudi število potreb. Ker ljudje živimo zaprti v svojih okoljih, pogosto nimamo niti možnosti videti dejanskih stisk družin. Te svojo revščino skrivajo, nerodno jim je, istočasno pa so otroci stigmatizirani. Priznam, ker sem živela v drugačnem okolju, nisem vedela, da so lahko takšne zgodbe zelo blizu nas.
Zelo kmalu se je pokazalo tudi, da ljudje ne znajo, ne vedo, kako zaprositi za različne pomoči, ne poznajo svojih pravic in naši birokratski obrazci so za mnoge prezahtevni. Zato smo leta 2013 v sodelovanju z odvetniško pisarno Nine Klemenčič Zidar uvedli brezplačno pravno pomoč, ki jo je mnogo let pro bono izvajala njena odvetniška pisarna. Zdaj je pri ZPM Moste - Polje zaposlena pravnica, ki v okviru Enotne pravne točke ZPM Ljubljana Moste - Polje obravnava primere družin iz vseh humanitarnih programov organizacije. Pravna pomoč je izredno pomembna pri reševanju stanja družin.
V stiski pa niso samo družine z otroki, temveč tudi vse več upokojencev, na to prodorno zadnja leta opozarja Ninna Kozorog. Resnično so številni starostniki pozabljeni, kar me žalosti, saj so pomembno prispevali k razvoju naše države. Za otroke vsi nekako lažje damo denar, njihova zgodba se nas bolj dotakne. Vendar pa so starejši pogosto v težji situaciji. Ne znam si predstavljati, kako nekdo s pokojnino 500 evrov ali celo manj zmore skozi mesec. Ko sta dva, še nekako gre, ko pa ostane en sam … Država sicer omogoča različne vrste pomoči, toda centri za socialno delo so zasuti, ljudje ne pridejo do njih. Velik manko je v socialnem sistemu na področju neposrednega dela z družinami, ki bi uspel preseči birokratske ovire in v ospredje postavil dobrobit človeka."
Kako ob vaših izkušnjah gledate na izjavo evropske poslanke Romane Tomc, ki je ocenila, da se dela "pretiran teater" s poudarjanjem lakote pri otrocih?
"Povabila bi jo na teren z Anito Ogulin in njenimi sodelavkami."
Na začetku ste se soočili tudi z nezaupanjem ljudi v nevladne organizacije. Kako sami skrbite, da ni zlorab?
"V tistem obdobju je bilo resda več afer v humanitarnih organizacijah, takrat v Unicefu in Rdečem križu. Zato je od začetka naše ključno načelo transparentnost, jasna pravila in nadzor na delovanjem. Imamo svoj nadzorni odbor, v katerem smo od pravnice, finančnice revizorke, strokovnjakinje za odnose z javnostmi, menedžerja, skratka različni strokovnjaki. Kvartalno dobimo poročila o prilivih in odlivih ter stroških. Že pet let imamo tudi zunanjega revizorja, ki natančno pregleda celotno poslovanje organizacije. Ta revizija nam daje zagotovilo, da delamo pravilno. Zapisniki sej odbora in poročila so objavljeni tudi na spletu in letno jih delimo tudi z mediji.
Bistvo, ki ga ves čas ponavljamo, je, da boter daruje svojemu otroku 30 evrov na mesec in prav toliko dobi tudi otrok. Ničesar ne odvzamemo za administrativne ali operativne stroške vodenja projekta. Denar za pokrivanje stroškov delovanja projekta in druge dejavnosti, kot so dijaški sklad, razvoj talentov ali Čarobna zima, črpamo iz posebnega sklada, v katerega se stekajo donacije podjetij in posameznikov, denar od poslanih SMS-ov, pokroviteljstvo meseca na Val 202 itd. Poslujemo le brezgotovinsko in tako zagotavljamo sledenje sredstev.
Trudimo se, da delamo z nizkimi stroški. Kolikor spremljam druge organizacije, te vzamejo okoli deset do dvajset odstotkov od vsake donacije za svoje stroške. Lani smo v Botrstvu za stroške operativnega vodenja projekta porabili manj kot šest odstotkov od vseh prilivov."
Koncept Botrstva ostaja enak, a z leti se je celoten obseg zelo povečal, omenili ste, da ste z leti dodali nove dejavnosti.
"Za nemoten potek Botrstva skrbijo tri ali štiri redno zaposlene. Dela je res veliko, trenutno imamo več kot 5500 botrov, kar pomeni, da je mesečno tudi toliko nakazil od botra do otroka. Botri poleg tega tudi pogosto kličejo, se zanimajo, kako gre njihovim varovancem. Nekateri so zelo angažirani, kupujejo darila za rojstni dan, šolske potrebščine, sprašujejo, kaj otrok še potrebuje. Sodelavke so tako v stiku z družinami otrok, da pridobijo vse informacije. Pogosto so te družine neodzivne, nefunkcionalne in ta komunikacija terja veliko časa. Redno delo zajema tudi komunikacijo z botri in predlagatelji otrok, ki so vključeni v program. To so najpogosteje centri za socialno delo, pa tudi osnovne in srednje šole ter vrtci. Poleg tega vodijo dodatne projekte, kot so dijaški sklad, Čarobna zima in sklad za razvoj talentov. Tudi v okviru teh dodatnih projektov so otroci in njihove družinske situacije spremljani. V lanskem letu smo začeli nov projekt Botrstvo v športu skupaj z Olimpijskim komitejem Slovenije, kjer štipendiramo mlade, že kategorizirane športnike."
Z razširitvijo dejavnosti ste torej sledili potrebam v družbi, ki ste jih zaznali ob Botrstvu.
"Sprva smo se zelo osredotočili na osnovnošolce, potem pa smo videli, da ko pridejo v srednjo šolo, zanje nihče več ne skrbi. Nekateri niso imeli niti za vozovnico, kaj šele, da bi se šolali zunaj kraja bivanja. V tem času smo tako pomagali že 456 dijakom predvsem s kritjem stroškov za dijaške domove. V času epidemije se denimo marsikdo ni imel kam vrniti ali pa je moral v nemogoče domače razmere, kjer naj bi se učil na daljavo. Tako smo jim razdelili računalnike in bone za hrano, nekatere smo vključili v brezplačno učno pomoč.
Od leta 2015 smo v sodelovanju z Valom 202 izvedli več dobrodelnih dražb. Lani smo denimo dražili rumeno majico Tadeja Pogačarja, leto prej pa rdečo majico Primoža Rogliča. Pred tem superge Luke Dončića, z zbranimi sredstvi pa krijemo stroške za treninge mladih košarkarjev. Eno od teh zgodb smo predstavili tudi na nedavni razstavi ob deseti obletnici v atriju ljubljanske mestne hiše. Za fanta, ki sta mu umrla starša, sta nato skrbela stric in babica, on pa je izjemno nadarjen košarkar. Zdaj ob pomoči te donacije že igra v tujini in si želi, da bi šel po Dončićevih stopinjah, ker mu je pomagal."
Se vas je katera od zgodb otrok posebej dotaknila?
"Zgodb, ki so pustile svoj pečat, je res veliko. Morda omenim eno iz zadnjega obdobja. Dva fanta, starejši je zlati maturant, drugi je še dijak, je mama zapustila, oče pa ni bil primeren skrbnik zanju. Razmere so postale nevzdržne in odšla sta od doma. V majhnem kraju, kjer sta živela, so jima najprej pomagali sokrajani, da sta dobila sobo v lokalnem gostišču, ki je bilo takrat zaprto. Zgodba je bila objavljena na Valu 202 in odziv poslušalcev je bil izjemen. V nekaj dneh je bilo za fanta zbranih dovolj sredstev, iz katerih smo jima omogočili urejen dom. Plačujejo se jima stroški šolanja, bivanja, položnice, drugi računi.
Tako je tudi sicer, v primerih, ko za družine zbiramo sredstva v medijih, potem bdimo nad porabo sredstev in usmerjamo družine, ko je to potrebno. Namreč te družine pogosto ne znajo ravnati s toliko denarja in jim lahko namesto rešitve predstavlja dodatno obremenitev. Zato jih z usmerjanjem in svetovanjem pri porabi sredstev tudi učimo ravnanja z denarjem in reševanja finančne situacije, to pa jim omogoča temelje, da se postavijo na noge. Naj dodam, da izkušnje kažejo, da ljudje raje pomagajo tam, kjer vidijo perspektivo pri teh, ki jim pomagajo.
Sicer pa je meni najljubša zgodba izjemne mlade glasbenice, ki je igrala na izposojeno violino v glasbeni šoli. Že kot otrok je bila zelo nadarjena, s pomočjo donatorjev je prišla do svoje violine in je lahko še naprej obiskovala glasbeno šolo ter razvijala svoj talent. Po srednji šoli so se zanjo potegovali trije glasbeni konservatoriji, ker je dekle velik talent. Zdaj študira v Avstriji. Stroški bivanja in šolanja tam so visoki, državnih štipendij je malo, v času korone ni mogla delati, zato so ji donatorji priskočili na pomoč, da se je ob začetku študija postavila na noge."
Tudi z razstavo ob obletnici Botrstva ste v ospredje postavili prihodnost, uspešne zgodbe. Bo razstava še kje na ogled?
"Razstava, ki je bila na ogled v mestni hiši v Ljubljani, je bila razdeljena na dva sklopa. V prvem so bile uspešne zgodbe, ki jih brez podpore Botrstva ne bi bilo, in v drugem zgodbe, ki se pišejo danes in potrebujejo pomoč. Želimo si, da bi razstavo videli tudi v drugih slovenskih mestih, in potrudili se bomo, da nam bo uspelo."
Od ena do pet
Želeli ste postati novinarka, a se nato niste odločili za to, ker ste menili, da ne boste imeli urejenega delovnika.
"Starši so nasprotovali študiju novinarstva, zato sem šla na ekonomijo. Brez vednosti staršev sem nato dala prošnjo za štipendijo na RTV Slovenija in jo dobila že prvo leto. Po počitniški praksi sem ostala kot dežurna novinarka v informativnem programu TV Slovenija štiri leta. Uživala sem, a se vseeno po diplomi odločila za mirnejše in bolj urejeno delovno okolje. Včasih sem res težko usklajevala družino in kariero. Oba sinova sva z možem imela zelo mlada, ko karierno še nisem bila na tako visokih položajih, veliko so pomagali moji starši in mož. A moram priznati, da je bilo včasih lažje, bile so drugačne delovne razmere, zahteve in tempo. Nisi bil ves čas 'priklopljen', zvečer na mailih …"
Ko ste vodili slovensko podružnico multinacionalke Unilever in tudi kasneje v Drogi Kolinski, kjer ste bili podpredsednica uprave, in v Mercatorju kot pomočnica predsednika uprave, ste se 80 odstotkov časa ukvarjali z ljudmi. Zavedanje o pomembnosti tega ste najbrž dobili od tujih lastnikov?
"Da. Mednarodno okolje mi je veliko dalo na strokovnem področju, predvsem pa pri delu z ljudmi. Veliko so nas trenirali, izobraževali. Če si vodja, moraš skrbeti za ljudi, okoli sebe moraš imeti najboljše in jih podpirati. Imeti moraš empatijo, jih razumeti v stiski, pomagati, predvsem pa zelo skrbeti za timsko delo. V omenjenih službah je v sejnih sobah visel napis Nobody is perfect but the Team can be (Nihče ni popoln, tim pa je lahko)."
Koliko je takšno delo s kadri že uveljavljeno pri nas?
"V mednarodnem okolju se z razvojem ljudi in korporativno kulturo ukvarjajo veliko več kot pri nas. V Unileverju smo že pred več kot 15 leti imeli zahtevne letne razgovore, začrtane karierne poti in načrtovana izobraževanja in treninge za nekaj let vnaprej, kar sem kasneje prenašala v domače okolje. Situacija se je v teh letih tudi v Sloveniji izboljšala. Delo z ljudmi je težko, zahteva veliko energije in pravilno komunikacijo. Predvsem letni razgovori so pomembni."
Kako pa ste spremljali privatizacijo podjetij, zlasti teh, kjer ste tudi sami delali?
"Mislim, da ni pomembno, kdo je lastnik podjetja (domač ali tuj), temveč da skrbi za razvoj, ima vizijo, skrbi za delavce in njihove pravice. V Sloveniji imamo sicer različne primere lastninjenja, uspešne in žal manj uspešne. A ne glede na to še zmeraj verjamem v zasebno lastnino, ne državno. Hrvaški lastnik Droge Kolinske, Atlantik, je zelo dober, skrbi za razvoj ključnih blagovnih znamk Barcaffe, Argeta, Cockta itd., podjetje je zelo uspešno, ohranja proizvodnjo v Sloveniji. Mercator je bolj zapletena, dolgoletna zgodba, politično obarvana, manj uspešna, a situacije ne poznam dobro, saj sem se po prevzemu s strani Agrokorja upokojila. A obdržal se je, ohranja lojalne kupce in verjamem, da bodo prihodnja leta s stabilnim lastnikom boljša."
Kaj vas še zaposluje v pokoju?
"V največje veselje so mi najini fantje (vnuki), pa tudi potovanja, vrt, rože, branje, hoja in kolesarjenje, z veseljem preizkušam nove recepte. Nekaj časa namenim mentorstvu mlajšim v nekaterih podjetjih, veliko prostega časa mi vzame skoraj vsakodnevno ukvarjanje z Botrstvom. V veliko zadovoljstvo mi je tudi, da sem iz vsake sredine, kjer sem delovala, ohranila dobre in prisrčne kontakte z veliko sodelavci. Z razgovori z njimi sem seznanjena z novostmi pri delu, spremembami na trgu, trendi."
Kdo pa so sicer donatorji? Vi ste postali botra, ko ste prišli na vodilno mesto velikega podjetja in začutili, da lahko nekaj daste, pomagate.
"Donatorji so zelo različni, vseh slojev, nekateri botrujejo več otrokom. Tu so manjša podjetja, ki imajo po deset, dvajset otrok, ki jim nakazujejo denar. Veliko teh, ki so nekoč sami prejemali pomoč, so zdaj, ko so prišli na zeleno vejo, botri. Težko bi rekli, da je določena skupina prednjači po številu. Sama pa verjamem v to, da kar daš, to tudi dobiš, zato sem čutila željo, da moram nekaj narediti."
Kako pa sicer pridete do otrok, ki se jim pomaga?
"Najpogosteje predlog podajo strokovne službe, ki poznajo družinsko situacijo. To so centri za socialno delo ali svetovalne službe v osnovnih in srednjih šolah, vrtcih, dijaških domovih in vzgojnih zavodih. Predlagatelji so različno angažirani, nekatere šole zelo sodelujejo, ker je tam nekdo, ki zazna stisko ukrepa, drugod pa je nekdo, ki mu je vseeno. Enako je s centri za socialno delo, kjer se zaposleni utapljajo v administrativnih zadevah. Sicer pa pri vsakem primeru zelo strogo preverimo socialno stanje družine, moramo imeti zagotovilo, da je družina res v takšni stiski. Ob tem tudi na terenu preverimo razmere. Anita Ogulin s sodelavci tedensko obiskuje družine na terenu. Tako zaznajo veliko stisk, ki bi sicer morda ostale skrite. Pri reševanju se nato povežejo s pristojnimi službami."
Načrti za naprej?
"Osnovni koncept Botrstva ostaja isti. Se bomo pa kot doslej prilagajali potrebam v okolju. Upamo sicer, da bo otrok, ki potrebujejo pomoč, vedno manj, saj jih je ves čas nekje od 50 do 100 na čakalni listi za vključitev in dodelitev botra."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
