Sneg je bel. Nekoč je učitelj likovnega pouka moji mami rekel, da bela in črna nista barvi, da črna je tema, bela pa svetloba. Morda za črno res lahko rečemo, da je tema, za belo pa težko, da je svetloba, saj je bela svetloba, vsaj za naše oko, mešanica številnih valovnih dolžin elektromagnetnega valovanja, ki mu rečemo svetloba. Imamo modro, zeleno rumeno svetlobo in tako naprej. V spektru vidne svetlobe so vse te valovne dolžine nekako zmešane v belo.
Zakaj beli rečemo, da je brezmadežna? Je simbol nedolžnosti, neomadeževanosti. Morda zato, ker jo je v naravi razmeroma malo, prevladujejo druge barve. No, na polih prevladuje bela, to je res, a najbrž taki stereotipi ne izhajajo od tam glede na to, da večina ljudi ne živi na polih. Osebno imam rad barve, sploh tople, živahne. Obožujem jesensko pisanost, sočno zelenje pomladi in poletja. A vendar imam rad tudi zimsko belino, ki je, žal, tudi vse redkejša. Zimska pokrajina je pravzaprav precej pusta, deluje mrtvo, enolično. Sploh, če zapade sneg. Sama belina naokrog, kontrasti so le s temnimi barvami, drugih ni. Deluje mrzlo, strogo, morda neprijazno. Zima je res neprijazna do življenja, ogroža nas z nizko temperaturo, mraz nam streže po življenju. Ne nudi nam hrane, poletje in jesen nam jo dobesedno ponujata.
A prav v tej strogosti, enoličnosti je tudi neki čar. Deluje čisto. Pokrije našo umazanijo, sneženje očisti zrak, zaduši zvoke, predvsem človeški hrup. Duši in umiri dogajanje okoli nas. Prav nagovarja nas, naj postojimo, prisluhnemo. Vpijamo tiho enoličnost, ki nas po svoje pomirja. Ničesar odvečnega ni, malo se dogaja, vse je bolj statično. Sneženje lahko opazujemo in opazujemo, pa je vseeno zanimivo, lepo, čeprav je ves čas enako. Gledamo, kako se počasi ali pa malo hitreje nabira sneg na tleh, na vejah, strehah … Mirno, enakomerno, vztrajno. Včasih z vetrom. In zasipa in prekriva, iz trave, gole njive, ustvarja enolično podlago, iz razdrobljene površine naredi enakomerno, vse postaja enako. Belo, mehko, tiho.
Kot otroci smo v snegu delali potke, valili kepe in delali bunkerje. Vedno mi je bilo kar malo žal, da smo potacali tisto gladko belino in nekako pokvarili prav to enoličnost in dolgočasnost. Ki je hkrati pomirjujoča in prav zato lepa. Ampak ali se sploh imamo kdaj čas osredotočiti na sneg, sneženje, zimo? Ali ne postaja zimska belina, če nam jo že vreme še podari, le še mokra brozga, hrumenje plugov, posipalnikov in drugih strojev za čiščenje snega?
Morda so prav prazniki čas, ko zimsko belino lahko bolj občutimo. In morda je bel božič ravno zato tako zaželen, tudi novoletni čas je lepši bel, ker ga imamo čas občutiti, se malo zasanjati, umiriti?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
