Kaj je ostalo od slovenske zunanje politike? (2)

Aurelio Juri
04.01.2024 06:00

vecer.com, 27. 12. 2023

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
MZEZ

Borisu Jaušovcu čestitam za odlično kolumno pod tem naslovom. Pove tisto, sicer na lepši način, kar tudi sam trdim že ves čas izraelske agresije na Gazo oziroma Natanjahujevega obračunavanja s palestinskim svetom. Suverene slovenske zunanje politike več ni, ni več doslednosti v njej, ni več vrednot, ni več razuma, ni več časti, samozavesti in poguma, da bi izpovedala in zagovarjala, kar piše v 124. členu domače Ustave o zagotavljanju varnosti skupnosti s politiko in kulturo miru. Toda njene konsistentnosti ni zapravila sedanja vlada, marveč prejšnja, Janševa, ali če hočemo Logarjev mandat, le da sta to počela zavestno, preračunljivo, po pričakovanjih in smernicah velikih botrov, beri kapitala in ZDA, ki imata v starosti slovenske diplomacije, dr. Dimitriju Ruplu, svojega prvega interpreta. Golobova, preko Tanje Fajon, je kriva le toliko, da tega ni znala, hotela ali si upala prepoznati in je v skoraj popolni kontinuiteti, s kakim lepotnim popravkom, nadaljevala po stopinjah, ki jih je bila nasledila. Temu je seveda botrovalo tudi ravnanje ameriški administraciji povsem predanih vodstev Nata in Evropske unije, ki sta že od začetka vojne v Ukrajini z rusko agresijo 24. februarja predlani in pa tudi sedanje izraelske ofenzive na Gazo, po Hamasovem napadu na jug Izraela 7. oktobra, jasno povedali, na kateri strani mora Zahod stati, koga mora podpirati in kako. Dodajmo k temu še obsedenost z enotnostjo in strnjenostjo vrst v obeh povezavah za vsako ceno, češ samo tako bomo lahko kos "silam zla", ki da nam ogrožajo varnost, svobodo, demokracijo in mode of life, pa je krog sklenjen.

Lepo je bilo videti na velikem ekranu Generalne skupščine ZN številko 153 ZA po glasovanju o naši kandidaturi za občasno članstvo v Varnostnem svetu, ne toliko tisto najstniško veseljačenje ministrice ter kolegic in kolegov, ki mu je sledilo, a sem takoj pomislil: kako nam je uspelo pretentati toliko članic svetovne organizacije, ali bolje, kako je to uspelo našim prvim promotorjem in sponzorjem? Ja, denar sveta vladar, pač?! Toda bila je priložnost, da bi me Tanja Fajon demantirala, da bi utišala vse glasove dvomljivcev in nevernikov v to, da smo si ju zaslužili - in priložnost in Tanjo - da bi dokazala, da naša drža do ruskega početja v Ukrajini ni imela alternative, da je bila edina konsistentna z mednarodnim pravom, četudi malce onstran načela, ki ga imamo v ustavi, da nismo na "pravi strani zgodovine" zagovorniki miru za vsako ceno, ki ne verjamemo v poraz Putina, v zmago resnice in pravice oziroma dobrega nad zlim, v Ukrajino v Natu in EU.

Že takoj ko je sedla, Fajonova, v Varnostnem svetu še kot opazovalka, se je zgodila Gaza, pravzaprav 7. oktober, bestialni napad Hamasa na jug Izraela, a ne da bi bila vsaj pomislila, kaj ga je bilo sprožilo, pobrskala po kakem učbeniku zgodovine prejšnjega stoletja ali Wikipediji, se spomnila na večno izraelsko okupacijo palestinskega ozemlja, na že kronično kljubovanje s strani izraelskih vlad, vseh resolucij Združenih narodov proti tej zasedbi, na pravico Palestincev, da se okupatorju uprejo, tudi z orožjem, nenazadnje na svoje zavzemanje še v Evropskem parlamentu za priznanje palestinske države, je ustrelila tisto ponesrečeno izjavo, da je naša "solidarnost z Izraelom (torej z okupatorjem!, op. p.) neomajna" ter da se ima Izrael "pravico braniti v skladu z mednarodnim pravom". Naj pojasni, kje v mednarodnem pravu piše, da se ima okupatorska država pravico braniti na okupiranem ozemlju?!

In tudi v nadaljevanju, ko je Izrael v odziv na Hamasovo dejanje sprožil obsežno ubijalsko ofenzivo na Gazo, iz zraka, z morja in s kopna, v enem samem tednu neselektivnega raketiranja in bombardiranja vsega, kar leze in gre, tudi bolnišnic, zbirnih centrov, mošej, cerkva, šol, stanovanjskih sosesk, humanitarnih konvojev, podvojil škodo v človeških žrtvah in razdejanju, ki jo je bil prizadejal Hamas, ko se je število ubitih civilistov povzpelo na nekaj tisočev, največ žensk in otrok, ko je bilo vsako humanitarno posredovanje onemogočeno ali hudo oteženo, podpore Izraelu ni preklicala. Začela je objokovati le nastajajočo "veliko humanitarno katastrofo". Povzročitelju pa enkrat ni dala imena. Kaj šele, da bi ga obsodila ter EU pozvala k sankcijam in k mednarodni izolaciji zoper njega. Še danes, ko je ubitih Palestincev nad 21 tisoč, več kot 9 tisoč pokončanih otrok, 170 padlih uradnikov OZN in več kot 100 novinarjev, ki jih je vojna vihra odpihnila, izrecne, formalne obsodbe Izraela ni slišati, ne z naše strani ne iz Bruslja.

Kaj nam to pove? Da sta tako slovenska kot evropska zunanja politika pogoreli na celi črti, se sesuli v prah kot poslopja v Gazi in da od našega tako opevanega članstva v Varnostnem svetu ZN ne pričakujmo nič več kot to, kar nam bodo dovolili zavezniki, najprej ZDA.

Aurelio Juri, Koper

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta