Kako Tajanijev populizem povezuje begunce in teroriste s Slovenijo

Italijanski zunanji minister Antonio Tajani je v predvolilnem posegu na kongresu Južnotirolske ljudske stranke SVP, ki je v volilno koalicijo za evropske volitve povezana z nekdaj Berlusconijevo stranko Naprej, Italija! (ki pa je v svojem volilnem znaku ohranila ime Berlusconi), povedal tudi, da je Italija "zaprosila za začasno prekinitev schengenskega sporazuma s Slovenijo zaradi nevarnosti infiltracije teroristov med begunce, ki prihajajo z Bližnjega vzhoda prek te države".

Dejstvo je, da na italijansko-slovenskih mejnih prehodih že dolgo stojijo italijanski policisti, ki preverjajo vozila, predvsem tista z registracijo nekaterih vzhodnoevropskih držav, z namenom, da izsledijo begunce, ki želijo skrivaj priti čez mejo. Trditev, da gre za teroriste, je popolnoma iz trte izvita; že mesece nadzirajo mejo in niti enega terorista niso izsledili. Gre za očiten propagandni ukrep, ki mu v Trstu odločno nasprotujejo sindikati in levičarske organizacije. To potrjujejo tudi številke. Begunce, ki jih izsledijo kljub množičnemu nadzoru vseh mejnih prehodov, tudi najmanjših, celo onega, ki povezuje Gorico in Novo Gorico ter je v centru obeh mest, lahko preštejejo na prste ene roke, medtem ko tiste, ki prihajajo po morju v južno Italijo, štejejo v stotinah. Kljub temu pa se je Tajaniju zdelo pomembno, da v Bocnu, ki je stotine kilometrov od meje s Slovenijo, to poudari. Tudi zato, da se izogne polemikam z Avstrijo, ki na enak način ščiti svoje meje.

Tajani je kot zunanji minister kandidira kot vodilni kandidat svoje stranke, čeprav je ministrsko mesto nezdružljivo z mestom evropskega poslanca. Ker je zunanji minister Italije veliko pomembnejša funkcija kot mesto evropskega poslanca (kar je Tajani že bil, ne le to, bil je celo predsednik Evropskega parlamenta in je kot tak preprečil potrditev katalonskega voditelja Carlesa Puigdemonta in ostalih poslancev katalonskih strank k neodvisnosti; prav pred kratkim je sodišče Evropske unije potrdilo, da je Tajani s tem kršil zakon), je že zdaj znano, da Tajani ne gre v Strasbourg, ampak ostane v Rimu.

Ni edini. Isto je počela Giorgia Meloni, ki kandidira v vseh italijanskih volilnih okrožjih in bo seveda ostala predsednica vlade, pa tudi voditeljica opozicijske Demokratske stranke Elly Schlein, ki kandidira v dveh volilnih okrožjih in bo prav tako ostala v Rimu. Za kandidaturo se je odločil tudi lider majhne sredinske stranke Carlo Calenda, ki se bo, če bo izvoljen, evropskemu mestu odpovedal, medtem ko nekdanji premier Matteo Renzi, ki prav tako kandidira, zagotavlja, da bo odšel v Evropski parlament in zapustil mesto v italijanskem parlamentu; funkciji sta namreč nezdružljivi.

To je grda navada italijanske politike. Uvedel jo je Silvio Berlusconi leta 1994 in postala je stalna praksa. Leta 2004 je za evropske poslance kandidiralo kar enajst vidnih politikov in v Strasbourg ni odšel nihče. Gre za zavajanje volivcev; politiki ga opravičujejo s trditvijo, da pridobivajo glasove za stranko na osnovi svojih političnih usmeritev za Evropo, v resnici pa je v tej volilni kampanji malo govora o Evropi in veliko v Italiji.

Antonio Tajani želi na primer predvsem prehiteti Ligo in postati tako druga stranka v italijanski vladni koaliciji, torej prevzeti mesto, ki ga ima danes Liga. Ta boj pa je izrazito notranjepolitični in z Evropo nima nič skupnega. Daleč je čas, ko je ob prvih neposrednih volitvah takratni predsednik vlade Giulio Andreotti dejal, da ne kandidira za evropskega poslanca, ker je mesto predsednika vlade s to funkcijo nezdružljivo. Ampak takrat je bila italijanska politika še resna; zdaj že dolgo taka ni več.