Kdo je oblikoval določbo v PKP6 o visokem šolstvu? Ministrstvo kaže s prstom na NAKVIS, ta odgovornosti ne priznava

Leta 2016 so v 14. členu Zakona o visokem šolstvu nastale bistvene spremembe, ena od pomembnejših je ta, da mora vsak visokošolski zavod pri Nacionalni agenciji RS za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS) najmanj vsakih pet let pridobiti odločbo o podaljšanju akreditacije. Zakon je torej zaostril pogoje za ustanovitev oziroma podaljšanje akreditacije vseh visokošolskih zavodov. PKP6 pa slednje ureja s prilagoditvijo, da morajo zaradi izrednih razmer, ki so nastopile s pojavom širjenja nalezljive bolezni covid-19, visokošolski zavodi spremenjene pogoje izpolnjevati šele pri drugem podaljšanju akreditacije, s čimer je podaljšan rok za izpolnjevanje zaostrenih pogojev.

Sprememba ni ostala neopažena - poraja se vprašanje, ali je podaljševanje akreditacij področje, na katerega je virus toliko vplival, da je treba zanj rahljati dozdajšnjo zakonodajo.

Na Ustavno sodišče Republike Slovenije se je prvi obrnil Danijel Rebolj, sicer profesor na Univerzi v Mariboru, pa tudi njen rektor med letoma 2011 in 2015. Meni, da so spremembe v protikoronskem zakonu nastale brez utemeljitve in iz razlogov, ki niso povezani z omilitvijo posledic epidemije. Ustavno sodišče je njegovo zahtevo obravnavalo in določbo zadržalo; do končne odločitve so se tako prekinili tudi postopki za podaljšanje akreditacij po visokošolskem zakonu, ne vodi se niti postopkov izredne evalvacije visokošolskih zavodov.

Zadržanje določbe so na Ustavnem sodišču opredelili z argumentacijo, da bi bila ob izvajanju določbe visokošolskim zavodom akreditacija podaljšana pod neenakimi, manj zahtevnimi pogoji kot tistim, katerih odločitev o podaljšanju akreditacije je že bila podvržena presoji izpolnjevanja. Če bi se določba PKP6 nadalje izkazala za protiustavno in bi jo ustavno sodišče razveljavilo, to na odločitev o podaljšanju akreditacij, o katerih bi do tega trenutka že bilo pravnomočno odločeno, ne bi imelo učinka. Poleg tega pa bi bila v opisanem primeru onemogočena pravica volivcev do referenduma.

V telefonskem pogovoru za Večer je Danijel Rebolj sicer dajal, da se v Sloveniji že desetletja trudimo vzpostaviti zanesljive mehanizme za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu. "In akreditacije - povzeli smo jih iz držav, kjer je visoko šolstvo bolje razvito že dlje časa - so nujne, da zagotovimo to kakovost. In zdaj delati korak nazaj z nekim zelo neprepričljivim argumentom, ker postopek akreditacije z virusom nima prav nobene zveze, v tak zakon nikakor ne sodi," argumentira in še dodaja, da gre za "delanje usluge 'neki univerzi', ki ima pač težave z izpolnjevanjem kriterijev". "Saj vemo, da je univerza lobirala na ministrstvu, treba je torej samo sešteti ena plus ena in vidimo, kaj je bil razlog za olajšavo, ki je prišla v zakon," je prepričan. ​Dodaja, da jemlje v zakup, da mu na besede, povezane z lobiranjem "določene univerze", lahko oporekajo; tudi če slednje ne drži, pravi, poteza po njegovem mnenju ni smiselna. "V vsakem primeru je to diskriminatorsko, ker so nekatere univerze še v postopkih po čisto veljavnih kriterijih, ena pa zdaj ne bi bila," je oster.

Ime univerze, na katero namiguje Rebolj, ni skrivnost. Gre za Novo univerzo (NU), ki jo vodi Matej Avbelj, predsednik upravnega odbora pa je Peter Jambrek. Časopis Dnevnik je navedel špekulacijo, da se je NU znašla pred težavo, saj ima vsega skupaj le okoli 16 študijskih programov, zato jim morda ne bo uspelo ohraniti statusa univerze. Jambrek in Avbelj naj bi se obrnila na predsednika vlade Janeza Janšo, ta pa naj bi ju usmeril na pristojno ministrico za izobraževanje, znanost in šport Simono Kustec.

Kdo pa je določbo v PKP6 sploh oblikoval? Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport odgovarjajo, da "gre za strokovno podprt predlog, oblikovan na NAKVIS, s katerim se prisluhne tistim visokošolskim zavodom, ki želijo ob razmerah zaradi covida-19 uveljavljati podaljšanje izpolnjevanja akreditacijskih pogojev". A tudi NAKVIS odgovornosti ne priznava; pravi celo, da z vidika kakovosti slovenskega visokega šolstva in enake obravnave vseh visokošolskih zavodov vložen predlog v okviru krizne zakonodaje ni ustrezna rešitev. "Člani Sveta NAKVIS v izvorno oblikovanje dotičnih zakonskih predlogov ministrstva sicer niso bili vključeni," sporočajo.

Na ministrstvu obenem ne zanikajo, da sta se Avbelj in Jambrek res oglasila pri ministrici Kustec, a je bilo to izvedeno transparentno. "Vse lobistične stike na MIZŠ redno prijavljamo KPK. Z Novo univerzo smo tako kot tudi z drugimi visokošolskimi zavodi v rednem delovnem stiku preko direktorata za visoko šolstvo in sestankov na ravni kabineta ministrice," so nam sporočili.

Ustavni pravnik Matej Avbelj, sicer zaposlen na Novi univerzi, pa pravi, da je "zadeva popolnoma jasna". "Predstavnika Nove univerze sva bila povabljena na sestanek z ministrico. Glede tistega sestanka obstaja zapisnik, pridobi ga lahko vsak, v njem pa ne bo nihče našel niti najmanjše insinuacije v zvezi z členom, o katerem je presojalo ustavno sodišče. Nova univerza takšnega člena ni nikoli predlagala, je pa izpostavila problematiko kontinuiranega oviranja - najprej našega nastajanja, potem pa tudi delovanja. S tem je bilo ministrstvo seznanjeno, žal pa širša javnost o tem ni bila obveščena," pojasnjuje.

Kar se tiče odločitve ustavnega sodišča, da določbo zadrži, po Avbljevem mnenju (ki je, poudarja, na tej točki predvsem ustavnopravno) ni podlage za prepoznanje pravnega interesa; če pa je ustavno sodišče presodilo drugače, potem bi bilo izvedljivo le novo oblikovanje PKP6, to pa zato, ker lahko referendum vselej poteka samo o celotnem zakonu, nikdar samo o posameznem členu oziroma določbi, pojasnjuje Avbelj. "​Sem urednik komentarjev Ustave RS, nekaj o tem torej vem, ne glede na moje interese z Novo univerzo. Po osnovnih merilih stroke je ta odločba ustavnega sodišča popolnoma nenavadna," dodaja in pojasni, da na Novi univerzi že ves čas vztrajajo, da tudi brez prilagoditev, ki jih prinaša PKP6, izpolnjujejo pogoje za podaljšanje akreditacije. "Je pa res, da si je tedanja in tudi kasnejša oblast, zlasti pod ministrovanjem Jerneja Pikala, njegovega državnega sekretarja in stranke SD, prizadevala zakon oblikovati tako, da bi neposredno škodoval Novi univerzi, da pogojev za akreditacijo ne bi uspeli izpolniti."

Avbelj ugovarja tudi na besede Danijela Rebolja, ki v svoji argumentaciji proti določbi v PKP6 izpostavlja skrb za padanje kakovosti visokega šolstva. Pravi, da to ne more držati, saj zakon iz leta 2016 nima nič opraviti s kvaliteto visokošolskih zavodov. "Ta zakon je zgolj preštel, koliko imamo pri nas državnih in javnih univerz ter katere pogoje izpolnjujejo. Ugotovili so statistične pokazatelje programov, ki jih izvajajo univerze. Po tem, ko je bila Nova univerza po toliko letih sodno ustanovljena - sodno zato, ker so nas javne univerze ves čas odbijale -, saj smo izpolnjevali zakonske pogoje, so obstoječe univerze pritisnile na ministrstvo, da je spremenilo zakon tako, da so mu dodali nova področja, ki jih mora univerza izvajati, da bi sploh bila univerza. To nima nič opraviti s kvaliteto programov, ki jih Nova univerza izvaja, nič s kvaliteto programov drugih univerz, ampak gre samo za to, da so dodali še dodaten administrativni pogoj izvajanja programov, da tega mi ne bi mogli izpolniti."

O kakšnih administrativnih pogojih pravzaprav govori Avbelj? Gre za določitev števila pedagoških in raziskovalnih področij, ki jih mora univerza imeti, da lahko obstaja kot univerza. Triindvajset let, od leta 1993 do leta 2016, je zakon določal, da se lahko univerza ustanovi na več pedagoških in raziskovalnih področjih, to je torej pomenilo, da ne le na enem področju, ampak vsaj na dveh (denimo na področjih humanistike in družboslovja). "Tudi Nova univerza se je ustanovila pod temi pogoji. Takoj, ko je bilo stanje doseženo, pa je zakonodajalec leta 2016 reagiral tako, da je zakon, ki je veljal 23 let, spremenil na način, da je kot pogoj za obstoj univerze določil obstoj več kot dveh pedagoških in raziskovalnih področjih," še pojasnjuje Avbelj.