Najbolj odmeven primer tega, kako lahko film živi onkraj filmskih platen in celo kroji politično dogajanje, je minuli teden ponudil celovečerec Zelena meja poljske režiserke Agnieszke Holland (levo).
Beneški filmski festival, ki se je s podelitvijo nagrad končal v soboto zvečer, je po eni strani res dogodek, ki predstavlja najnovejše in najodmevnejše filme z vsega sveta. Ampak obenem si opazovalci od daleč težko predstavljajo, za kako raznoliko galerijo filmske umetnosti gre.
Največji festivali so tudi priložnost, da se filmski svet vpraša, kakšna je vloga filma v globalni družbi. Dilema je namreč venomer na mizi: v času, ko v Ukrajini poteka vojna, ko se begunske in humanitarne krize nizajo ena za drugo, ko nas pestijo naravne katastrofe, ima tudi film tisto etično odgovornost, da privzame nek odnos do resničnosti. Včasih to stori, največkrat ne.
Največji festivali so tudi priložnost, da se filmski svet vpraša, kakšna je vloga filma v globalni družbi. Dilema je namreč venomer na mizi: v času, ko v Ukrajini poteka vojna, ko se begunske in humanitarne krize nizajo ena za drugo, ko nas pestijo naravne katastrofe, ima tudi film tisto etično odgovornost, da privzame nek odnos do resničnosti. Včasih to stori, največkrat ne.