(KOMENTAR) Kriza v šolstvu je še hujša kot v zdravstvu

Ko je vzgojiteljica minuli konec tedna pripravljala igralnico pred začetkom novega vrtčevskega leta, še ni imela odgovora na vprašanje, kdo bo danes, ker se je pomočnica vzgojiteljice avgusta upokojila, z njo v igralnici bdel nad dvajsetimi živahnimi štiriletniki. Še huje, v enoti vrtca z osmimi skupinami otrok ni edina. Pomočnice vzgojiteljice ni niti v skupini, ki bo sprejela najmlajše otroke, ki bodo vrata vrtca prestopili prvič. V obeh primerih so imeli izbrana kandidata, a sta si tik pred zdajci premislila in odstopila od pogodbe o zaposlitvi. Pa smo šele pri vrtcih! Tudi naprej po izobraževalni vertikali ni nič drugače, kvečjemu še slabše. Šolniki že vrsto let opozarjajo, da je učiteljev premalo. In še manj jih bo, saj se bo v prihodnjih letih upokojil znaten delež zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Če so na mariborskem koncu še nekako uspeli zapolniti ustrezna delovna mesta, te sreče niso imeli povsod. In otroke bodo matematiko namesto ustreznih in kompetentnih ljudi poučevali vsi drugi – od športnikov do slovenistov; delovno mesto učitelja lahko zasede skorajda vsakdo z ulice.

Od tega, da smo poslušali, kako lepo je biti učitelj, kakšne plače da imajo in tudi koliko počitnic, smo prišli do točke, ko ni več zaznati interesa za skrb za otroke in mladino, za poučevanje in predajanje znanja prihodnjim generacijam. Previsoke plače, vseskozi samo počitnice? Očitno ne. Slika je zdaj vendarle nekoliko bolj jasna, delo v prosveti pač ni za vsakogar. Sploh pa smo lahko ob taki "družbeni vrednosti", kot jo ta poklic ima, veseli, da mnogi še vedno vztrajajo in ga predano opravljajo. Tako predano, da šolski sistem sploh še lahko funkcionira. Samo z entuziazmom šolnikov kljub vsem izzivom v šolah nekako še vedno izpeljejo vsako šolsko leto. Na pristojnem ministrstvu pa se kolesje, ki bi karkoli rešilo ali premaknilo, zažene prepočasi, če sploh slišijo vpijoče v puščavi. Kot da ravnatelji nimajo že dovolj organizacijskih težav z lovljenjem učiteljev, jim za nameček naložijo še kak nov pravilnik ali novelo zakona.

Glede na to, kako redko je šolstvo v ospredju pogovorov v vladi, bi nas moralo resno skrbeti. Skrajni čas je namreč, da se prižgejo vsi alarmi. Če se ne bodo, ne le, da nam v prihodnje nihče ne bo zidal hiš, vozil tovornjakov in čistil dimnikov, imeli ne bomo niti nikogar, ki bo vzgajal in izobraževal naše otroke. Spirala se bo le še hitreje odvrtela proti dnu. Pristanek bo trd, posledice za družbo pa nepredstavljive. Kriza v šolstvu je še hujša kot v zdravstvu, saj si nihče ne želi predstavljati zdravnikov na koncu njihove izobraževalne poti, ko se bodo sprehodili čez tako klavrn šolski sistem. Zato šolski politiki želimo enako, kot je minister Felda zaželel prvošolčkom: da bi jih spremljala radost do znanja in samozavest ob premagovanju izzivov. Vlada bo morala soj luči upreti v za državo enega najbolj vitalnih resorjev, ki je prepogosto zapostavljen. Celo obramba je za državo očitno pomembnejša kot izobraževanje. Slabo bi bilo, da bi šolstvo v celoti postalo samo še improliga!