"Morda je predsednik madžarske vlade Viktor Orban utemeljeno zaznal pomanjkanje razprave v samem vrhu EU o enem od bistvenih vprašanj evropske prihodnosti. O tem, ali obstajajo realne poti do miru, o tem, kako vojno politiko EU zamenjati oziroma vsaj povezati s politiko miru. Strateški interes EU bi moral biti poznati in razumeti alternative, ki nedvomno obstajajo. Lahko se strinjamo, da Orban ni vzor evropske demokracije, ki bi ponujal tovrstno razpravo Evropski uniji. A ne razumem, da ob splošnem obsojanju njegove pobude nihče noče videti tudi njene morebitne dobronamernosti in koristi. Ne razumem, kako bi lahko njegovi dosedanji štirje pogovori koristili Putinu in tako močno narušili enotnost EU, da je madžarsko predsedovanje EU kaznovano z bojkotom. Ne vem, ali se tudi vam zdi, da bi morda s tovrstno pobudo lahko ali celo moral priti že prej kdo, ki bi bil primernejši od Orbana, morda celo s pooblastilom in v imenu EU. Zakaj ne tudi Slovenija, ko bi bilo to razumno in razumljeno kot prispevek k enotni politiki Evrope," je bivši slovenski predsednik MiIan Kučan poudaril v Podvelki, v nagovoru ob 83. obletnici ustanovitve Pohorskega bataljona.
"Seveda vem, da s takim svojim stališčem prevzemam tveganje enake obsodbe, kot je je zdaj deležen Orban. A ostajam zvest svojemu stališču, ki ga verjetno poznate, da se je v času črno-bele vojne propagande vredno upreti vojni psihozi. V izbiri med vojno in mirom bom praviloma na strani miru. Odločno zavračam trditve Netanjahuja in njemu podobnih, da smo vsi, ki smo prepričani, da je treba iskati poti do miru, zgolj 'koristni idioti' v funkciji agresorjev ali teroristov, pa naj gre za Gazo ali Ukrajino," tako Kučan.
Je pomoč res nujno omejena samo na čedalje smrtonosnejše orožje?
Ruska agresija na Ukrajino je bila že na samem začetku obsojena kot zločin in kršitev mednarodnega prava. Tudi iz Slovenije, saj ima žrtev agresije pravico do samoobrambe in do pomoči, tudi Slovenije, ki se zaveda svoje moralne in mednarodnopravne obveznosti. O tem ni mogoče dvomiti, poudarja bivši predsednik.
"Toda dlje ko vojna traja in bolj ko so brutalna njena razsežja, se mnogim, ne le meni, upravičeno postavlja vprašanje: je ta pomoč res nujno omejena samo na čedalje smrtonosnejše orožje, ki nevarno širi krog vpletenih držav? Sprašujem se, ali ni učinkovita pomoč napadeni državi tudi mirovno poslanstvo, prizadevanje za končanje spopadov? Mar ni to celo najbolj želena pomoč, ker je v interesu celotne človeške skupnosti? Rad bi z vami delil svoje prepričanje, da nobeno mirovno poslanstvo ne more mimo vprašanj o vzrokih za vojno. Prav takšna razprava pa je za zadaj iz meni neznanih razlogov nezaželena, celo onemogočena. Agresorju domnevni povodi služijo za upravičevanje vojne, druga stran pa s svojo držo razgalja vero, da je pravični mir možno izboriti zgolj in samo z orožjem. Kakšno vojno torej načrtujejo? Kakšno uničenje? Kakšno število vojakov so še pripravljeni položiti na njen žrtvenik? Prepričan sem, da je samó z razkrivanjem porekla in narave vojne omogočena pot do miru. Samó po tej poti se lahko oblikujejo tudi konkretni, realno izvedljivi predlogi, ki postopno vodijo do realnega in trajnega miru. In niso zgolj leporečni mirovniški apeli. Velja ne le za Ukrajino, ampak tudi za Gazo," poudarja Kučan.
